Pomanjkanje talenta

Preden se spustimo v ocenjevanje sindikalnega boja javnega sektorja za pravice celotne javne uprave in proti vladnim ukrepom, je treba razumeti okoliščine, v katerih bo potekal prihodnji spopad.

Težave s sindikati so imele vse dosedanje slovenske vlade. Cerarjeva vse od nastopa mandata, ključna fronta nesoglasij pa se vrti okoli denarja. Sindikati izhajajo iz prepričanja, da so v preteklosti veliko prispevali k varčevanju, kar po eni strani sicer drži, po drugi pa se pri mednarodni primerjavi pokaže, da Slovenija ni prav veliko varčevala. Ekonomisti ene šole menijo, da je to dobro, ekonomisti druge šole, pa da je to katastrofa. A borba sindikatov za svoje člane je hvalevredna in edino smiselna.

Vlada gleda na plače z vidika proračunskega odhodka. Slovenija ima kljub boljšim kazalnikom še vedno visok javnofinančni primanjkljaj, visoke stroške zadolževanja, veliko strukturnih problemov, ki so dolgoročen problem, in fiskalno pravilo. Pametne vlade v času rasti poskrbijo za urejanje javnih financ, nabiranje denarnih zalog za hude čase in oblikujejo politike, ki imajo dolgoročne posledice. Če to počne Cerarjeva vlada, potem je to hvalevredno in edino smiselno.

Kje je potem problem, če tako sindikati javnega sektorja kot vlada delajo hvalevredne stvari? Problemov je več. Oboji bodo preprosto morali pokazati več talenta za sklepanje kompromisov in razumevanje interesov drug drugega. Zgodovina namreč kaže, da je vsaka drugačna pot za doseganje ciljev popolnoma zgrešena. Preden bodo predstavniki vlade in sindikalnih central začeli vleči radikalne poteze, naj temeljito razmislijo, kakšne posledice lahko povzročijo, če njihove poteze ne bodo hvalevredne in edino smiselne.