Pomen nekega slovesa

V slovenskem prostoru je malo osebnosti, ki so v javni predstavi tako povezane z institucijo, ki jo vodijo, kot je Mitja Rotovnik s Cankarjevim domom. Prav tako je malo takšnih osebnosti, ki jim je v takšni vlogi uspelo institucijo, ki ji načeljujejo, uveljaviti kot profesionalno, uspešno in sodobno ustanovo ter hkrati kot prepoznavno blagovno znamko.

Rotovnik je v projektu Cankarjevega doma (CD) sodeloval že od vsega začetka – že v tako imenovanih svinčenih časih jugoslovanskega socializma. O tem, kako pomemben dosežek je bila takšna kulturna ustanova za Slovenijo, priča že bežen pogled v obdobje naše samostojnosti, ki podobnega projekta za kulturo in umetnost (kljub prostorskim stiskam ljubljanske Drame, Nuka, akademij itd.) ni bila sposobna izvesti.

Takratna politika je pod Rotovnikovo taktirko predvidela dovolj monumentalno stavbo za umetnost, z modernimi dvoranami in odrom. Seveda je CD partija gradila tudi z mislijo na lastne potrebe: kot prostor za partijska srečanja in slavja, a prav Rotovniku je tej ustanovi uspelo dati drugačen ton in njene infrastrukturne zmogljivosti nameniti predvsem dovolj odprtemu in včasih celo drznemu umetniškemu programu.

Še več, v kulturni in tudi širši javnosti bo ostal zapisan kot direktor, ki je centralno umetniško hišo odprl monumentalni predstavi Krst pod Triglavom Dragana Živadinova in Neue Slowenische Kunst leta 1986. S tem dogodkom, ki je močno razburkal javno mnenje, je kontroverzni umetniški kolektiv iz podzemlja prikorakal v samo središče slovenskega umetniškega življenja. V umetniškem smislu je bilo ključno tudi to, da so se vrata te institucije odprla umetnikom nevladne kulturne scene (vključno s festivalom Mesto žensk). Med najuspešnejše in najbolj priljubljene projekte CD verjetno še vedno spada filmski festival Liffe.

Krst pod Triglavom je sicer že naznanjal intelektualno, umetniško in civilnodružbeno vrenje osemdesetih let, katerega pomembni sestavni element je bil spet CD. Vrhunec političnega delovanja te ustanove je bila osamosvojitvena vojna, ko so nekdanje podzemne in dobro zaščitene garderobe postale zatočišče slovenskega političnega in vojaškega vrha.

Rotovnik je bil vsekakor soustvarjalec tega veličastnega obdobja umetniške in politične emancipacije.

Zdaj je pogled na Slovenijo, njeno kulturo in politiko zelo drugačen. Vse večji rezi, splošni občutek nemoči in preboja so sledi pustili tudi na CD, zato ga Rotovnik zapušča z nekaj grenkobe. Kot javna oseba, ki se nikoli ni ustrašila boja, polemike in kritičnega premisleka, se bo za to institucijo in kulturo nasploh prav gotovo boril še naprej.

Pri tem pa vendarle najbolj vznemirja prav vprašanje, kam so pošli intelektualni, umetniški in politični naboj ter pronicljivost, ki jih je toliko časa prav pod Rotovnikom poosebljal Cankarjev dom? – Vsekakor vprašanje, ki presega kulturno področje.