Tiskane izdaje
»O, Bog, daj mi čistost in vzdržnost – a ne še zdaj!« je, pravijo, molil sveti Avguštin, ko še ni bil svetnik. Nekaj podobnega si zdaj misli Nemčija o evrskih obveznicah, bančni uniji, jamstvih evropske centralne banke in podobnih radikalnih ukrepih, ki bi morda lahko v hipu stabilizirali ogroženo skupno evropsko valuto.
Čeprav je tveganje veliko, je Berlin, ki bi bil zaradi svojega gospodarskega in finančnega položaja na koncu plačnik takšnih varščin, mogoče tudi razumeti. Španija bo zdaj vsemu upiranju navkljub zaprosila za pomoč evropskega reševalnega sklada, potem ko so ji pri Fitchu v četrtek znižali boniteto za cele tri točke. Govori se o stotih milijardah evrov, ki jih bodo nujno potrebovale španske banke, pri ustanovi Institute of International Finance pa govorijo celo o grozljivih 260 milijardah.
In zdaj tudi visoki uradnik grške davkarije ugotavlja, da Grki utajijo davkov v vrednosti do petnajst odstotkov bruto državnega proizvoda. »Če bi lahko dobili samo polovico te vsote, bi bile naše težave rešene,« pravi Nikos Lekas. Samo spomnimo se, kaj vse je morala poslušati voditeljica IMF Christine Lagarde, ko si je drznila obsoditi grški nacionalni šport davčnih utaj, nemške politike pa Grki ob podobnih izjavah celo zasujejo z zahtevami po reparacijah zaradi druge svetovne vojne.
Nemčija ve, da bo morala še naprej živeti tako s Španijo in Grčijo kot s Francijo, ki namesto varčevanja pravkar širi pravice socialne države, pa Italijo, kjer nikakor ne morejo olajšati razmer na trgu delovne sile in drugimi evrskimi državami. Ve pa tudi, da noče in ne more sama plačevati njihovih grehov. Zato se kanclerka Merklova oprijemlje taktike svetega Avguština: ponavlja, da je tudi njena država pripravljena na združevanje evrskega bančnega sistema, a šele potem, ko bodo vsi uredili svoje proračune in jih bodo nadzorovali na ravni Unije.
Zgovoren dokaz, kaj se zgodi, če ni pravega nadzora, je Španija. Avtonomne pokrajine in njihove banke so brezglavo podpirale nepremičninsko eksplozijo ne glede na to, kaj so si mislili v Madridu, vlada je šele nedavno prevzela nadzor – in ugotovila velikanske izgube.
Zato kanclerka Merklova te dni tako pogosto govori o politični uniji na evrskem območju. Pri tem lahko samo domnevamo, da to pomeni dovolj nadzora na evropski ravni nad neodgovornim obnašanjem bank, mest, regij in celo držav, da bodo lahko potem bančne krize ločili od državnih in državne od vseevropskih. To najbrž pomeni tudi drugačno razporeditev politične moči v EU, kar je daljnosežen proces. Vmes bo lahko Nemčija posredovala tudi svoje bogate izkušnje gospodarskega okrevanja s pomočjo globokih reform socialne države.
Toda – ali bo evrsko območje prej izdihnilo, preden bo Nemčija s svojim zdravilom dosegla uspeh? Upajmo, da je kriza skupne evropske valute dovolj »normalna«, da tudi zanjo velja znamenito pravilo Rahma Emanuela: »Nikoli nočete, da bi šla resna kriza v izgubo.«
