Ponižnost do narave

V zadnjih dneh se množijo razprave o tem, kdo ima zasluge in kdo jih nima pri preganjanju sovražnika. Namesto ideološke se po spletnih omrežjih vodi nekakšna virusna diferenciacija (si za ali si proti takim prijemom, ali pa »jaz sem to vedel že januarja«), ki naj bi postala tudi argument za statusno ali politično prevlado.

Pred nekaj tedni je javnost zahtevala, da bi morali v Sloveniji testirati več ljudi. Dokler ni nekdo začel objavljati lestvic, ki so pokazale, da je Slovenija pravzaprav v svetovnem vrhu po številu izvedenih testov. Težko si je bilo priznati, da je slovenska mikrobiologija tako vrhunsko usposobljena.

Potem se je vnela razprava, koliko slabši da smo od Nemčije. Pa prav Nemčijo so vzeli za primerjavo, ki je zdravstveno med najrazvitejšimi na svetu. Slovenija je boljša vsaj v tem, da vsak dan objavlja število testov in njihove rezultate, medtem ko Nemčija dnevnega (zelo koristnega) podatka nima. Zadnji podatek kaže, da so do 29. marca opravili 11.200 testov na milijon prebivalcev, v Sloveniji pa do takrat 10.350. Ampak v Nemčiji je kar od sedem do osem odstotkov vseh testiranih pozitivnih, v Sloveniji dosegamo pol nižji odstotek (3,6) okuženih, kar kaže, da je vzeti vzorec širši od nemškega ali pa da se virus pri nas ni tako razširil. V Nemčiji imajo na 100.000 prebivalcev 119 okuženih, v Sloveniji 53.

Seveda je Nemčija neprimerno bolje opremljena in z več zdravstvenimi delavci. To pripomore, da je v Nemčiji smrtnost na število odkritih okuženih 1,6- odstotna, v Sloveniji pa 3,3-odstotna. Smrtnost v Italiji je 12,5-odstotna, v Lombardiji 17,8- odstotna, v Španiji 9,7-, v Veliki Britaniji 10,4- in na Nizozemskem 9,9-odstotna (od števila ugotovljenih okuženih). Seveda bi bil delež smrti v Sloveniji nižji, če bi nam uspelo ustaviti skrb vzbujajoč velik delež okužb v domovih starejših. Oblast je začela skrivati podatek o tem, koliko so stari pokojni in kje umirajo. Ne razumemo, kako je to koristno za ukrepe za obvladovanje krize.

Smo pa deležni številnih šokantnih informacij, vendar informacij z namenom. Infektolog Andrej Trampuž je 25. marca medijem povedal, da bo v Sloveniji 9. aprila že 14.500 okuženih, od tega deset odstotkov na intenzivni negi, ter najmanj desetkrat več smrti, kot jih imamo zdaj. Ne razumemo, zakaj je takrat tako pretiraval. Kot ne razumemo zdravnika Milana Kreka, ki nas je strašil, da bi se brez ukrepov okužilo kar sedem milijard ljudi. Vsak epidemiolog bi mu v nekaj minutah pojasnil, da tako množična okužba ni mogoča. Virus ima pri svojem širjenju tudi naravne meje. Niti res strašna španska gripa pred sto leti ni okužila več kot tretjine svetovnega prebivalstva. Oba našteta primera sta samo še dokaz več našega neznanja in nepredvidljivosti virusa.

Lahko smo zadovoljni, da je vlada vsaj zunaj domov upokojencev z ukrepi omejila kuženje. Bili pa bi naivni, če bi verjeli, da je širitev bolezni odvisna zgolj od barve političnih strank. In če ne bi upoštevali socialnih, kulturnih razmer, razvitosti zdravstva, ozaveščenosti ljudi, faznosti epidemije, tudi vremenskih in okoljskih razmer, starostne strukture ter kdo ve česa še. Saj opažamo pri istih ukrepih (v istem političnem in zdravstvenem sistemu) tudi štirikratne razlike okuženosti v posameznih regijah.

Tokratni sovražnik zahteva od nas popolnoma drugačno držo od običajno politično prepirljive. Celo Donald Trump je v zadnjih dneh spremenil retoriko, le sem ter tja mu še uideta kakšna žaba ali ščurek iz ust. Popustili so celo trmoglavi Japonci. Položaj sili v ponižnost, ponižnost do narave, ki ji ni mogoče vladati samo s politiko, še najmanj s starimi puhlicami in lažmi. Zato je podtikati drugim, da so izumili in podtaknili virus ali da so delali narobe, ker niso v pravi stranki, prav tisto, česar v takih razmerah ne bi smeli početi. Zelo hitro nam »sovražnik« lahko dokaže, da nimamo prav.