Tiskane izdaje
Poraza ne priznava, zato tudi ne govori o njem – ker fiaska ni. Voditeljica francoske skrajne desnice Marine Le Pen ne more biti navdušena, ko pa ne bo Nacionalna fronta – tako so v nedeljskem drugem krogu volitev odločili volivci – prevzela nobene od 13 regij v metropolitanski Franciji. In vendar je zadovoljna: po številu glasov, ki jih je dobilo skrajno desničarstvo, je uspeh zgodovinski. Zato Le Penova tik po razglasitvi volilnih rezultatov ni izrekla besede »poraz,« ampak je opozorila na »neizprosni vzpon« svoje stranke. »Nič nas ne bo moglo ustaviti ..., saj smo prva opozicijska sila v večini regij po državi«.
Zgodovina se ponavlja. Ne, zgodovina se ne ponavlja. Narobe je vleči popreproščene vzporednice, češ, v drugem krogu volitev Nacionalni fronti nikoli ne uspe. Tudi leta 2002 da ji ni, ko se je zloglasni Jean-Marie Le Pen zgodovinsko prebil v drugi krog predsedniških volitev, potem pa je v boju proti Jacquesu Chiracu legendarno izgubil. Zdaj so razmere drugačne, drugi so časi: socialno, ekonomsko, idejno ... so novi.
Skrajna desnica se krepi iz leta v leto. Včasih je bilo na nacionalni ravni obskurno prepoznavno ime Le Pen, danes je po dolgem in počez po Franciji razpredena mreža vse močnejših lokalnih nacionalistov. Stranka se je uspešno zakoreninila na terenu in pridobiva iz volitev v volitve nove privržence, njeno volilno telo je seglo že čez 6,6 milijona ... – ni zanemarljivo, da je število Francozov, ki jo podpirajo, tudi iz prvega kroga tokratnih regionalnih volitev v drugem poskočilo za nekaj sto tisoč.
Da Nacionalni fronti kljub temu ni uspelo prevzeti nobene regije v državi, se lahko demokracija zahvali povečani volilni udeležbi minulo nedeljo: 13. decembra se je mobiliziralo za tri milijone več volivcev kot 6. decembra – in predvsem političnemu samomoru, ki ga je v dveh regijah storila vladajoča levica. V regijah Sever-Pas-de Calais-Pikardija in Provansa-Alpe-Azurna obala so se socialisti umaknili iz tekme v prid tradicionalni desnici: moralpolitično, da bi ustavili Nacionalno fronto. Sliši se paradoksalno, a tudi zato je Marine Le Pen lahko zadovoljna. Ne le da njene ksenofobne ideje padajo na čedalje plodnejša volilna tla, še več, po njej se orientirajo tako vladajoča levica kot opozicijski Republikanci vse bolj skrajno desnega Nicolasa Sarkozyja.
Le Penova – v regiji Sever-Pas-de-Calais-Pikardija jo je v prvem krogu podprlo 40,6 odstotka glasov, v drugem pa 42,4 odstotka – je močna in trmasta političarka, ki ne priznava porazov, verjame pa v končno zmago: zase jo hoče na predsedniških volitvah leta 2017. Takrat se ne bosta več, kot je povolilno izjavila v nedeljo, ideološko po starem izzivali levica in desnica, ampak se bo domoljubje postavilo proti globalizaciji. Tedaj bodo močno zacvetele ideje o nacionalnih mejah, ekonomskem patriotizmu, domoljubni solidarnosti, nacionalni valuti.
Več bodeče žice, kot bomo med tem potegnili po Evropi, bolj bodo tudi Francozi verjeli, da je Marine Le Pen junakinja našega časa.
