Tiskane izdaje
Nikoli ne bomo izvedeli, kakšni razlogi so pretehtali med člani sodnega sveta, ki so se izrekli, da ne bodo podprli nobenega od kandidatov za novega predsednika vrhovnega sodišča. Javnosti so sporočili en stavek: neprepričljiv program obeh kandidatov in prav takšni odgovori na dodatna vprašanja. Nič več od tega ni izvedel (vsaj formalno ne) tudi pravosodni minister Goran Klemenčič, ki se je zato odločil ustaviti postopek iskanja novega prvega človeka najvišjega sodišča v državi.
Naša zahteva, izhajajoč iz zakona o dostopu do informacij javnega značaja, naj nam sodni svet posreduje dodatno utemeljitev svoje odločitve, bo ostala zgolj na papirju. Zato ker je ni dodatno argumentiral in je niti ne bo. K temu ga zakon ne zavezuje. To seveda drži. Kot drži tudi to, da bi lahko pravosodni minister njegovo mnenje mirno obšel. Pa ga ni.
Na obzorju sta zato najmanj dve težavi. Prva je ta, da sodni svet ni združba naključnih predstavnikov stroke iz sodstva in zunaj njega, ampak utelešajo – poleg tega, da so glavni kadrovik v sodstvu – branik sodniške neodvisnosti in oviro za vdor politike v njihove odločitve. In zdaj se je prvič zgodilo, da ta združba, ki ima ustavni položaj in stavi na svojo avtoriteto, ni sledila oceni vrhovnih sodnikov, ki se prvi izrekajo o tem, ali kdo od kandidatov za najvišji položaj v rednem sodstvu uživa njihovo zaupanje. In tokrat so rekli, da. Uživata – in to oba. In če se sodnemu svetu ne zdi, da mora svojo drugačno odločitev v takšnem primeru posebej pojasniti, potem to pomeni, da si zbija lastno verodostojnost. Enostavno je biti arbiter, če za to ne prevzemaš nobene odgovornosti.
Z drugo težavo se bo morebiti moral spopasti pravosodni minister – sicer velikokrat ujetnik prehitro danih zavez –, če se bosta kandidata zaradi zaustavitve postopka odločila za upravni spor. Upravno sodišče je namreč v preteklih letih postalo precej občutljivo pri presojanju aktov, ki jih izdajajo oblastni organi. Postalo je praviloma alergično na lahkotnost premalo utemeljenih presoj.
Pri imenovanju predsednika vrhovnega sodišča ima glavno besedo politika. Poslanci so tisti, ki na koncu lahko ne glede na odločitve vrhovnih sodnikov, sodnega sveta in pravosodnega ministra odločijo povsem po svoje. In to se je v preteklosti že zgodilo. Vendar se politične odločitve merijo z drugačnimi vatli, kot se strokovne. Politiki je marsikaj dovoljeno, česar stroki ni.
Z razpletom drugega razpisa za predsednika vrhovnega sodišča se zdi, da je glavni poraženec spet sodstvo samo. Čeprav je povedalo, koga si želi za svojega najvišjega predstavnika, se ve, da je notranje razklano in da si struji, ki sta se izrazito oblikovali in izpostavili ob primeru Patria, stojita vsaka sebi. Zato je povsem možno, da se na tretji razpis ne bo prijavil nihče. Zdi se, da sodstvo postaja ujetnik svojih lastnih, tudi ideoloških predsodkov in vrednot, če pa te že presežejo, jih udari »stroka«. Sporočila javnosti, da sodna veja oblasti še nekaj časa ne bo imela svojega prvega govorca, so izrazito slaba.
