Poslušati ljudi

Slovenija je po vseh opozorilih v preteklih letih, da je vendarle prav, večinoma pa celo zelo koristno, da javnost vključi v postopke prostorskega načrtovanja, zaradi nespoštovanja teh pravil dobila opomin evropske komisije. Niti ta opomin ni vzbudil v vladi čisto nobenega pomisleka, ko je potrdila načrt prostorske umestitve velike tovarne na kmetijske površine in se strinjala s traso nove avtoceste na Koroško, spet po kmetijskih površinah.

Ob tem se je pokazalo, da nihče v tej državi nima podatka, koliko je degradiranih in opuščenih industrijskih območij, ministrstvo za gospodarstvo takšno študijo šele načrtuje. Počasi prepoznavamo, da nas bo sanacija nekaterih industrijskih območij še precej stala, pa še vedno načrtujemo nova, ki, seveda, lahko tudi postanejo opuščena; mogoče ne čez leto ali dve, kaj pa čez dvajset ali trideset?

Nihče nima niti podatka, kolikšen delež države zasedajo ceste in asfaltirana parkirišča. Po podatkih smo na prebivalca z asfaltom nadpovprečno bogati, kar pa nas, mogoče za koga paradoksalno, siromaši. Gradnja in vzdrževanje cest pač stane, promet pa onesnažuje in kvari zdravje ljudi in okolje na več načinov, kar spet stane. In kaj bo, če se bodo nekoč odločili, da je tovor iz Koroške vendarle bolje voziti po železnici kot po cesti? Kaj ostane od doline, ki ima eno ožjo cesto, zraven pa avtocesto s 25-metrskim zavarovanim pasom in še železnico? Idilična zelena turistična destinacija z značko I feel Slovenia?

Mogoče bi veljalo razmisliti nekoliko bolj celostno, vsekakor pa bi bilo dobro prisluhniti ljudem, ki bodo ob ureditvah, ki jih načrtujejo za računalniki v Ljubljani ali kje drugje, dejansko živeli. Slovenija naj bi po vseh političnih razglasih v preteklih mesecih postala zelena država s krožnim gospodarstvom.

Je lahko še kaj tako neiskrenega, kot je minister, ki podpira tako zeleni turizem kot tovarno na poljih, ali vlada, ki podpira krožno gospodarstvo, ob tem pušča degradirana območja v predolgih postopkih stečajev in lastniških prerekanj, podpira pa gradnjo novih?

Nujen je celotni skok, ne le stopicanje na mestu. Ni jasno, kakšno usodo so velike sile in korporacije namenile Sloveniji, mogoče je cilj, da smo le proizvajalci polizdelkov z nizko dodano vrednostjo, ki jim cene padajo. Vendar se kaže tudi drugačna slika, dopuščeno je biti zelen. In zakaj ne bi tega ponudili vsem mogočim investitorjem?

Imamo še ohranjeno naravo, čudovite razglede, veliko športnikov, vodo, dobro lokalno hrano, imamo varnost, naravoslovno in družboslovno podkovane ljudi, smo inovativni, množična proizvodnja pa nam že zaradi števila ne gre. Zakaj ne bi bilo za ekološke inovativne izdelke ali storitve pojem, če bi na njih pisalo Made in Slovenia? Lahko bi začeli z evropskimi projekti in evropskim denarjem. In vseh teh start-upov ne bi le na novo odkrivali, temveč jim dali možnost preživetja in tudi rasti. Le vedeti je treba, kaj hočemo, in v to tudi zares iti. V sodelovanju.