Postaviti zastavice!

Dan, ko je ustavno sodišče dovolilo referendum o pokojninskem zakonu, si velja zapomniti. Ta odločitev po pomenu presega vsebino referendumskega vprašanja. Prvo protislovje: »levi« sindikati so glede zakona na istem okopu kakor »desne« stranke, medtem ko je na drugi strani v koaliciji članica (Desus), ki je na isti strani kakor nasprotniki zakona. Tako je zadeva videti glede opredelitve do zakona.

Kako pa stoji glede na posledice, če sindikatom z referendumom uspe? Spet protislovno, dolgoročno celo prevratno. Poglejmo.
Ne le mnenje stroke, tudi spoznanje zdravega razuma je, da država pri socialnih in pokojninskih pravicah brez usodnega zadolževanja ne more porabiti več denarja, kot ga z davki izterja od ljudi. Brez temeljite dolgoročne reforme sta možnosti torej le dve: prva, da ljudi bolj obdavči, druga pa, da jim zniža socialne pravice, plače in pokojnine. Vse drugo je bodisi socialna bodisi politična demagogija.

Pahorjevo vlado je s strukturno reformo doletelo to, kar upravičeno pomeni môro vsake vlade. In opoziciji se je spontano zgodilo, kar bi vsaka inteligentna opozicija razumela kot božično darilo. Prišel je čas, ko se mora vlada lotiti strukturnih reform, kar ji po naravi zadev politično popularnost pogoltne podobno, kakor tarantela ob parjenju pogoltne svojega samca. Potem so prišli sindikati in opozicija in zahtevali, da o nujnih nepopularnih ukrepih odloči ljudstvo.

Ustavno sodišče je ukrepalo demokratično in korektno. Povedalo je, da imajo ljudje pravico odločati o svoji usodi, tudi če si jo bistveno otežijo. Sindikati so razglasili zmago, tudi opozicija je razglasila zmago in ponovila kritiko na račun vlade. Toda žoga se je nenadoma znašla na drugi strani igrišča, prav tako posledice tega obrata. Spet poglejmo, kaj to pomeni.

Izid referenduma na škodo vladnega predloga je (razen če se sindikati glede vložitve ne premislijo) več kot verjeten. Vlada bo torej imela alibi, da je glede reform storila vse potrebno, toda ljudstvo jih ni hotelo. Opozicija bo triumfirala, prihodnje leto se bo zlahka zavihtela na oblast. Toda kje, misli, da bo dobila denar, ki ga bo potrebovala za financiranje upokojencev, sociale in odplačevanje naraščajočih (in brezplodnih) posojil? Kako bo strukturno podpirala gospodarstvo, potem ko se bodo iz objektivnih (bonitetnih) razlogov podražila posojila v bankah, ki same potrebujejo sanacijo? Ponoviti bo morala Pahorjev program strukturnih reform in sindikati bodo, da bi bili ljudem všečni, spet morali predlagati referendum, ki bo ljudi vprašal, ali so za to, da sami sebi zategnejo pasove. Ker bo na oblasti desnica, bodo sindikati padli pod klišejski očitek o režimski kontinuiteti in lakajevstvu do leve opozicije (in njenega tajno delujočega zakulisja).

Na koncu te samoslepilne verige ostaneta Desus in Karl Erjavec, stranka in predsednik, ki sta že v sedanji vladi in nameravata biti tudi v prihodnji in vseh prihodnjih vladah. Dogaja se slovenski samoslepilni paradoks, ki seže onkraj politične geometrije in odgovornost prenaša na ljudi, ki jih je ta teden svobodoljubno počastilo ustavno sodišče. Podobno kakor pri vprašanju Piranskega zaliva bo na preizkusu spontana racionalnost naroda. V tem primeru bo šlo celo za mnogo več: ljudje na koncu ne bodo preizkusili politike, temveč sami sebe. In tu – da ne bi pozabili na vzroke dogajanja – velja postaviti zastavice, kajti prihajamo v procese, ki so družbeno temeljni, zelo kompleksni in temu ustrezno nevarni.