Pot odpadka, pot denarja

Odpadki so večno jabolko spora in še eno področje v državi, kjer nič ni tako, kot bi moralo biti. Namesto reciklažne družbe postajamo družba hitrih rešitev in slabe sledljivosti, skratka, družba pomanjkljivega nadzora nad odpadki. Kako bi se nam iz poročila Evropi o ravnanju z njimi sicer izgubila sled za 124.000 tonami ali skoraj 17 odstotki komunalnih odpadkov?

Država je ravnanje z odpadki zaradi kadrovske podhranjenosti na ministrstvu za okolje prepustila stihiji – občinam. Operativni program, v katerega je zapisala, da bo leta 2020 v Sloveniji enajst centrov za ravnanje z odpadki, ni preživel »operacije«. Centrov z vsemi dovoljenji v letu 2016 bo le šest, kar je dovolj za približno milijon ton ostanka odpadkov, za postavitev šesterice centrov pa se je uspelo dogovoriti le 83 od 211 občin. Tiste, ki centra nimajo – in nima ga ves slovenski zahod oziroma ima enega, v Ljubljani –, se morajo za odvoz in odlaganje odpadkov pogajati. Ko se enkrat izpogajajo in v verigo vstopijo posredniki oziroma prevzemniki, se sled za odpadki izgubi. Takih je več kot 70 občin. Ker ministrstvo za okolje obdelave komunalnih odpadkov ni določilo za državno gospodarsko javno službo, prevzemnikom ni treba poročati, kam in kako s smetmi. Sledljivost se je zabrisala, posledica je podatek, ki mu še sami težko verjamemo: razvite evropske države odložijo 32 odstotkov, Slovenija pa 42 odstotkov komunalnih odpadkov ... Edina »dobra« stran tega, da je država od odpadkov dvignila roke, je pojav nove, precej donosne gospodarske panoge – smetarskega turizma. Omejiti ga je hotela že z operativnim programom leta 2013, a nerodno: s širitvijo sedanjih odlagališč ...

Odpadkov na poti od izvira do ponora ne mara nihče. Tolerirajo jih le tisti, ki z njimi služijo. Ker stroške plača najšibkejši člen – občan, si občine s potmi odpadkov ne belijo glav. Za slovenskimi komunalnimi odpadki na odlagališčih je neverjetna kilometrina: po dvesto in več kilometrov, cena pa temu primerna. Obalo stane odlaganje tone odpadkov v Ljubljani 130 evrov oziroma je dvainpolkrat dražje kot za Zasavce v domačem centru. Na Obali se jim ni zdelo vredno investirati v lasten center. Davek na odločitev lokalne oblasti plačujejo – ljudje. Tako kot so morali prek položnic plačati skoraj tri milijone stroškov, ki jih je občinam za pogodbeno obdelavo odpadkov, ki jih ni ustrezno obdelal, zaračunal Papir Servis.

Poti odpadkov so poti denarja, zato se v Sloveniji z njimi ukvarja celo računsko sodišče. Ljudje so se od nekdaj branili odlagališč. Če so v gradnjo privolili, so to storili zaradi odškodnin, a spori so sledili. Zakaj ima sosed smeti zastonj, jaz pa zanje plačam? Odgovor je v – denarju. Pravzaprav v renti, o kateri se je nekaterim županom uspelo dogovoriti, drugim ne. Leta 2012 je 29 občin ljudem v bližini deponij izplačalo kar 863.000 evrov odškodnin, ne da bi imela država pregled nad merili za izplačilo, nad zneski in še manj nad (ne)enakopravno obravnavo ljudi. Na te in kopico smetarskih anomalij je opozorilo šele računsko sodišče. Ljudi in državnih uradnikov samovolja občin očitno ne moti.