Potrebujemo tudi vlaganja

V Sloveniji vse od leta 2009 – torej od leta, v katerem je izvozni sektor gospodarstva absorbiral prve udarce krize v mednarodnem okolju – narašča delež bruto domačega proizvoda, ki ga ustvarimo z izvozom. V letu 2014 je ta delež dosegel kar 76,8 odstotka, kar nas uvršča v prvo polovico »izvozno aktivnih« članic Evropske unije.

Izjemna pomembnost izvoza za naš gospodarski razvoj ima v osnovi zelo preprost vzrok. Slovenija je z dvema milijonoma prebivalcev tako majhen trg, da v veliki večini gospodarskih dejavnosti preprosto ne omogoča dovolj velike kritične mase, ki bi upravičevala vlaganja v razvoj, proizvodnjo in trženje izdelkov. Podjetja, ki želijo uspeti, so zato tako rekoč prisiljena, da za svoj trg »razglasijo« ves svet. (Ali pa vsaj Evropo, kjer Slovenija ustvari večino svoje zunanje trgovine.)

Statistično izmerjeni trend, po katerem v svetovni menjavi vsako leto odločneje sodelujemo (čeprav smo v absolutnem smislu majhen igralec), je načeloma pozitiven. Vendar skriva (ali prikriva) tudi nekatera dejstva, ki so manj prijetna. Najbolj pomembna izmed manj očitnih ugotovitev je to, da se je delež izvoza v BDP povečal v času, ko skupni obseg ustvarjenja v Sloveniji stagnira ali raste zelo počasi – predvsem pa še ni dosegel nominalnega obsega iz leta 2008, zadnjega pred izbruhom sedanje krize.

To nam pove, da izvozni, v globalizirani svet usmerjeni izvozni sektor nekako še vzdržuje konkurenčnost v primerjavi s tekmeci, precej manj pa smo uspešni doma, predvsem pri poslovanju podjetij, ki so vezana na domačo (zasebno in javno) potrošnjo. Prav rožnato pa v resnici ni niti pri izvoznikih, saj so nekatere druge članice Evropske unije delež izvoza v BDP povečale še bolj, Slovenija pa je v tej primerjavi z devetega zdrsnila na 11. mesto.

Primerjava z drugimi v Evropski uniji nam razkrije še eno slabost Slovenije, ki nam verjetno že zdaj otežuje razvojne priložnosti, v prihodnosti pa se utegne izkazati še za večjo oviro, če ne bomo ničesar spremenili. Namreč, večina članic EU, ki imajo večji delež izvoza v BDP, je precej bolj globalizirana tudi na investicijskem področju. Povedano drugače, majhne članice EU so zelo odprte za tuja vlaganja, tuja podjetja pri njih pa seveda večji del svoje proizvodnje izvozijo – vendar v državi gostiteljici odpirajo delovna mesta, ustvarijo dobaviteljsko verigo in plačujejo tudi davke.

Slovenija je imela leta 2013 le 29,2 odstotka tujih vlaganj glede na BDP, manjši delež v EU imata samo Italija in Grčija. Nekatere druge države, s katerimi bi se želeli primerjati po uspešnosti premagovanja krize (recimo Poljska) ali po doseženi življenjski ravni (Avstrija, Švedska), imajo od dva- do trikrat večji delež prisotnosti tujcev v svojem gospodarstvu.

Seveda pa ni vse v statistiki, pri razvoju gre večinoma za premišljene strateške odločitve. Sedanja kriza je tudi priložnost za razmislek, zakaj je tradicionalni izvozni sektor uspešen tudi v okolju, ki globalizaciji pretoka kapitala ni naklonjeno. Mnogi naši izvozniki vlagajo v tujino, da bi bili lahko še učinkovitejši. Če bomo želeli doma odpreti prostor za nova delovna mesta in nove uspešne poslovne modele, bo treba ugrizniti tudi v to jabolko.