Povoženi

Državni zbor je pred dvema dnevoma v celoti povozil odločitve državnega sveta. Izid »spopada« med prvim in drugim domom parlamenta je bil prvotno 0 : 5 v korist svetnikov, zdaj pa se je prevesil v 5 : 0 v korist poslancev. Nekateri od zakonov, na katere je državni svet prejšnji teden izglasoval veto, so bili v drugo v državnem zboru potrjeni s skoraj plebiscitarno večino, drugi vsaj z zavidljivo. Nikjer ni šlo le za las. Celo novela kazenskega zakonika in dopolnjeni zakon o gospodarskih družbah sta dobila 48 glasov podpore, kar je dva glasova več, kot je minimum, ki ga določa ustava, če državni svet zoper zakon izglasuje odložilni veto.

Toda slabo bi bilo, če bi z dogajanjem preteklih dni opravili zgolj tako, kot da gre za merjenje moči na športnem igrišču. Bolj gre namreč za to, da se vloga državnega sveta v zadnjem času vse bolj problematizira na način, kot se problematizirajo vloge drugih nadzornih institucij in mehanizmov. To vprašanje je bilo pravzaprav rdeča nit, ki se je vlekla tudi skozi vsebino petih zakonov.

Konkretno. Dopolnjeni zakon o gospodarskih družbah v ospredje med drugim postavlja dilemo, ali je prav, da se lahko člani nadzornih svetov mirno presedajo s stola na stol v različnih podjetjih, če je družba, v kateri so bili prej nadzorniki, končala v insolventnosti ali prisilnem prenehanju. Ali je prav, da se denar, ki ga Loterija Slovenije namenja invalidskim in humanitarnim organizacijam, brez ustreznega nadzora še naprej razporeja, kot se je do zdaj, čeprav sta tako računsko sodišče kot protikorupcijska komisija že povedala, da ta način vzbuja dvom – če ne še kaj več – o njegovi pregledni in pravični delitvi? Ali je prav, da država odpove pri odkrivanju, pregonu in sojenju primerov gospodarskega kriminala, če že ima in se ji še dajejo (s tako imenovano protitajkunsko zakonodajo) vzvodi za učinkovit boj proti njemu?

In kaj ima s tem državni svet, ki je pravzaprav samo uporabil svojo ustavno pravico za vložitev odložilnih vetov? Ima, ker je bil od svoje ustanovitve zamišljen kot organ, ki gleda pod prste oblasti in jo prisili, naj še enkrat pretehta svoje odločitve. Pa ne zato, ker na njegova vrata trkajo razni lobisti in interesne skupine – čeprav je del korporativnih interesov že tako in tako vgrajen v njegovo sestavo –, ki svetnike poskušajo prepričati v svoj prav, ampak zato, ker je soodgovoren za dobro vodenje države. Z ustavnimi pooblastili, ki jih ima, o tem ni dvoma.

Državni zbor seveda o svojih odločitvah ne more trditi, da so v celoti pretehtane, brez napak, sprejete brez pritiska vplivnih krogov. Koliko spodrsljajev se mu je zgodilo ob tokratnem sprejetju petih zakonov, še ne vemo. Zagotovo pa se bo nekaj od teh zaradi očitkov o kršitvah ustavnih pravic znašlo pred ustavnim sodiščem, eden morda celo na referendumu.

In če se vrnemo na ključno točko – nadzor. Odgovor, kako (ne)prepričljivo in (ne)uspešno je bilo delo poslancev in njihovih strank, bodo dale bližajoče se volitve, o ustavnosti in zakonitosti zakonov pa bo kot vrhovni varuh odločilo ustavno sodišče. Državni svet pride na vrsto prihodnje leto.