Pozabljena Istra

Če je kdo od Slovencev ali od milijonov turistov, ki se vsako leto prav rad pelje v hrvaško Istro, upal, da bo slovenska država sposobna na sodoben in učinkovit način hitro in operativno rešiti problem komunikacij z Istro, se je glede na pričujočo cestno parodijo pač zmotil. Domačini so že zdavnaj obupali in v trenutku nevednosti in naveličanosti celo paradoksalno izjavili, da »te (cestne) torte nočejo«.

Uradniki (neuradno, seveda, kajti uradno tega poguma ni) najlažje zvalijo krivdo za vse cestne zastoje na koprskega župana, ki ima hišo le nekaj sto metrov od nesojene cestne trase, za katero si urbanisti prizadevajo že 40 let. Politiki so umeščanje ceste v prostor zahtevali šele leta 2004 (minister za promet Marko Pavliha), potem pa je švignilo 12 let mimo. In zdaj se domačini na javnih obravnavah pogovarjajo, kakor da bi znova izbirali traso. V vseh treh občinah zahtevajo, da naj vse, kar so doslej vložili v dokumentacijo, pošljejo na odpad in naj se lotijo novega DPN za cesto na povsem novi trasi, ki ji na kratko rečejo »pod Baredi«. Pobuda za novo traso je stara približno poldrugo leto, a je na ministrstvu za infrastrukturo očitno niso vzeli dovolj resno, saj nanjo še niso jasno odgovorili. Strokovnjaki iz nekaterih državnih družb so že dali vedeti, da cesta pod Baredi ne pride v poštev. Poglavitni oviri sta: pretesen predor Markovec, da bi dolgoročno lahko prevzel ves lokalni in tranzitni promet, in predolgotrajnost rešitve, kajti s tem bi bili spet na začetku, torej kakšnih 15 let nazaj.

Čeprav je interes župana Borisa Popoviča očiten, je tudi legitimen. Predlagana cesta skozi Šalaro ne bi ovirala samo njega, temveč veliko bolj še druge prebivalce Šalare in drugih krajev, ki živijo veliko bliže izbrani trasi. Nova cesta bi še bolj odrezala Koper od svojega predmestja in vasi. Zato se ta hip zdi res še najbolj zrela pobuda koprske občinske uprave, ki je podrobno in z načrti predlagala temeljito izboljšavo trase. Bistveni pri tem je vkop kilometra ceste v Šalari, s čimer bi ohranili povezavo lokalnih cest in odpravili vrsto slabih vplivov na naselje. Vsaka slovenska vlada ima glede ceste v Istro samo dve možnosti: da še naprej v nedogled zavlačuje ali pa ponudi možnost za čimprejšnjo rešitev.

Istra je bila za Slovenijo vedno neki povsem tretji svet. Tu ima nepremičnine več deset tisoč Slovencev, z njo smo povezani gospodarsko, kulturno in čustveno. Je geografsko bliže Sloveniji kot večjemu delu Hrvaške, zato bo toliko bolj »slovenska«, kolikor bolj bo država vlagala v to zvezo. Nobena arbitraža na svetu ne more nadomestiti takšnih vlaganj. Če bi imeli dobro cesto in boljše odnose z Istro, bi meja samodejno skočila južneje od Piranskega zaliva. Ampak to poglavje je za okorelo slovensko administracijo in politiko prezahtevno. Zato se ne bi čudili, če bi Hrvati prej zgradili predor do Italije, kot bo Slovenija sposobna zgraditi piškavih 16 kilometrov ceste, ki bi bila tudi za slovensko državo že zdavnaj – zadetek na loteriji.