Pranje odgovornosti

Pralni stroj kupite zato, da vam pere perilo. Če se stroj pokvari in ga ne zmorete popraviti, ga odstranite in kupite novega. Seveda, če ne želite po svetu hoditi v umazanih oblačilih. Podobno mednarodne kriminalne združbe ustvarijo pralnice denarja, da si z njimi pomagajo iz umazanega – neredko tudi s krvjo umazanega – narediti čist, legalen denar. Ko novinarji ali organi pregona tak stroj odkrijejo, se stroj pokvari in nobenega dvoma ni, da pralci hitro ustvarijo novega.

Zapletene mreže pravih in slamnatih podjetij, ki poganjajo take stroje po vsem svetu, ne bi mogle delovati le zato, ker si neki kriminalci nekje na daljnem Kavkazu želijo na sporen način oprati pridobljen denar. Pranja milijard ne bi bilo brez voljnega sodelovanja bank in slamnatih podjetij v Veliki Britaniji ali kjerkoli drugje na razvitem, a ravno prav dereguliranem Zahodu.

Kje je tu Slovenija? Sodeč po podatkih, ki so jih odkrili novinarji mednarodnega konzorcija OCCRP, v njem sodeluje tudi Delova novinarka Anuška Delić, je Slovenija majhen člen te operacije. Od skoraj 20 milijard evrov, ki so šle skozi ruske stroje za pranje denarja, se je na račune bank v Sloveniji steklo 15 milijonov evrov. Skozi optiko celotne operacije gre za res zanemarljiv znesek.

Toda za vse, ki tu živimo, vzgajamo otroke in poskušamo skupaj z njimi soustvarjati boljši jutri v Sloveniji, je skrb vzbujajoče, da nas nekje neki kriminalci zaznavajo kot ravno dovolj deregulirano okolje, v katerem je mogoče brez policije za vratom zaključiti na drugem koncu sveta začeto »žehto« umazanega denarja.

Kako je sploh mogoče, da je v Slovenijo pricurljala kakšna sporna transakcija? Pri nas imamo vendar Urad za preprečevanje pranja denarja, ki zazna in objavi vsako 15.000 ali več evrov vredno transakcijo s tako ali drugače sporno državo. Skupina 19 javnih uslužbencev, ki jim omenjeni urad na leto plača 648.000 evrov plače, bi skladno z nazivom svojega delodajalca morala preprečevati pranje denarja.

Seveda je nemogoče ustaviti vse sporne transakcije, ker so ravbarji vedno korak pred žandarji. A treba se je vprašati, kaj preprečevalci pranja denarja sploh počno, če ne ustavijo tokov umazanega denarja. Zdi se, da so zadovoljni že s tem, da na svoji spletni strani v tabeli objavljajo podatke o transakcijah, ki jim jih sporočijo banke po nekem avtomatizmu.

Kako nas pred pralci obvaruje, denimo, če urad objavi, da so Slovenske železnice 30. decembra lani nemškemu logistu plačale 161.000 evrov na račun v Avstriji? To je seveda retorično vprašanje. Objavljanje podatkov o poslih kar povprek je nekakšna lokalna posebnost. Od tega ni velike koristi. Pomeni pa dodatno administrativno breme za banke in podjetjem lahko povzroči še več težav kot le administrativne.

Edina »korist« takšnega razkrivanja je pranje odgovornosti pristojnih za boj proti pranju denarja. Če stroj ne deluje, ga popravimo ali zamenjamo. Če preprečevalci pranja denarja ne preprečujejo pranja denarja, kdo jih sploh potrebuje?