Tiskane izdaje
Ko so po holokavstu in drugi svetovni vojni sprejeli splošno deklaracijo o človekovih pravicah, so v generalni skupščini Združenih narodov v njeni preambuli zapisali, da jo sprejemajo, »ker pomeni priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtujljivih pravic temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu«. V njej piše tudi, da ima vsakdo pravico do svobodnega gibanja. Danes je očitno, da so te besede izgubile težo.
Štirinajstletni afganistanski begunec Hossin Ahmadi, ki je z družino pred dobrim letom našel zatočišče v Sloveniji, je upal, da bo medalja z mednarodnega tekmovanja v tajskem boksu v Črnomlju pomagala, da bodo lahko ostali. Toda z notranjega ministrstva so pred kratkim sporočili, da jim ne priznajo mednarodne zaščite. Pred kratkim so jo odrekli tudi afganistanskemu umetniku Taniju Bahtualiju, ki je v Slovenijo pribežal leta 2015. Ko so v migrantskem centru Second home v Ljubljani pred kratkim odprli razstavo njegovih slikarskih del, so opozorili, da afganistanski begunci v Sloveniji tako rekoč ne morejo dobiti mednarodne zaščite, begunci pa da tako postajajo novi izbrisani. Ne morejo se vrniti v svojo državo, v Evropi pa ostajajo brez pravic, dokumentov in pomoči.
Na notranjem ministrstvu – ki je poleg policije pristojno še za azil – so od vseh 419 prošenj za mednarodno zaščito, ki so jih lani podali afganistanski državljani, obravnavali zgolj 38 in le štirinajstim mladoletnikom brez spremstva so priznali pravico do azila. Za Afganistan, v katerem je sovjetski sledila leta 2001 še ameriška invazija, pri čemer je sodelovala tudi Slovenska vojska, po njihovem namreč ni mogoče reči, »ali je varna država ali ne«, so pa po njihovem varne nekatere province. Toda poročilo misije Združenih narodov za Afganistan kaže, da je samo v prvih treh mesecih letošnjega leta umrlo 715 ljudi, 1466 je bilo ranjenih, največje število žrtev je bilo v Kabulu. Toda prav Kabul je za slovensko notranje ministrstvo očitno varen, saj tja pošiljajo Ahmadijevo družino, medtem ko zunanje ministrstvo slovenskim državljanom odsvetuje vsa potovanja v Afganistan.
Ne bi bilo prvič, da bi Slovenija poslala ljudi nazaj – v vojno. Novinar javnega radia Gorazd Rečnik je konec leta 2014 poročal, da je bil eden od afganistanskih beguncev, ki ga je Slovenija pred tem vrnila nazaj, hudo ranjen v napadu talibov in v komi.
Slovenija je odprta družba. To je na nedavnem pogovoru z mladimi, ko je ob njem sedel predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, dejal premier Miro Cerar, ko so ga opomnili na bodečo žico, ki stoji na slovenski meji. Toda odprta je za tuje investicije in turizem, je pojasnil doktor prava. Tako se svobodno lahko giblje kapital, svoboda gibanja človeka pa ne velja za vse. To dobro ponazarja tudi Evropska unija. Zidovi, zakoni o tujcih in nadzorovanje so zato, da se ljudi ločuje na nas in njih, in ne pomenijo nič drugega kot ohranjanje obstoječega reda, v katerem se postavljajo pravice enih nad pravice drugih. Vse več ljudem pa se jih odreka.
