»Pravice v nastajanju«

Pri presoji ustavnosti spornega člena pokojninskega zakona, ki se nanaša na odvzem pravic zavarovancem, ki so si v preteklosti dokupovali pokojninsko dobo, je spornih toliko stvari, da zadeva smrdi do neba.

Prvič: Ta mesec minevata polni dve leti, odkar je sindikat – za njim pa še številni posamezniki – na ustavno sodišče vložil zahtevo za oceno ustavnosti, da bi dobili odgovor na vprašanje, ali je odprava izenačitve prostovoljnega pokojninskega zavarovanja s pokojninsko dobo brez dokupa retroaktiven (torej protiustaven) poseg v že pridobljene pravice. Sodbe še ni, čeprav več tisoč ljudi nanjo težko čaka in čeprav je vlagatelj zahteve dvakrat pisno pozval ustavno sodišče, naj zaradi velikega števila prizadetih ta primer obravnava prioritetno. Od te razsodbe je odvisen čas upokojitve in višina pokojnine številnih, ki so se znašli v socialni stiski. Marsikomu bi odločitev, da je zakon za nazaj posegel v že pridobljene pravice, pomenila rešitev eksistence. Ne glede na to se na ustavnem sodišču ne počutijo dolžne, da bi se javno izrekli, koliko časa bodo še odlašali.

Drugič: Ne pokojninski zavod ne zavod za zdravstveno zavarovanje nimata odgovora na vprašanje, koliko ljudi si je v preteklosti plačevalo prostovoljne prispevke in bi se po starem zakonu že lahko upokojili, novi zakon pa jim ta čas odmika – nekaterim tudi za več let, ki jih bodo morali nekako preživeti. Je sploh mogoče, da ni teh evidenc?

Tretjič: Ali obstaja boljša oznaka, kot je sprenevedanje, ko gre za stališče politike, ki zagovarja svojo tezo o »pravicah v nastajanju«, za to da bi pojasnili, zakaj ne gre za odvzem že pridobljenih pravic.

Vprašanje, ali je omajano zaupanje v pravno državo, je v tem primeru mogoče razumeti kot svojevrsten sarkazem.