Tiskane izdaje
Napovedi o tem, da se po izločitvi srbskih in slovenskih dokazov kot nezakonitih pred štirinajstimi dnevi protagonistom zadeve Balkanski bojevnik obeta oprostilna sodba, so se danes potrdile. Dragan Tošić, domnevni vodja slovenskega dela kokainskega kartela, je bil oproščen, obsojeni so bili tisti štirje, ki so v njem imeli stransko vlogo, čeprav takih, v poslih z mamili pravzaprav ni. Velik del javnosti bo takšno razsodbo razumel kot ponoven padec pravne države, kot popolno nesposobnost pravosodnih organov, da v še tako klasičnih kazenskih postopkih, kot je trgovina z mamili, velike ribe privedejo do obsodilne sodbe.
Pa ni tako. Ne samo zato, ker postopek še ni pravnomočno končan in bo podvržen nadaljnji presoji, ampak tudi zaradi dveh drugih okoliščin. Prva je ta, da je bil, ne glede na sodni epilog pri nas, posel z mamili, ki se je začel v Južni Ameriki, na neki točki prekinjen, in da je veliko njih v njem izgubilo svoje mesto. Druga okoliščina je, da se bo na podlagi tega procesa, ki je bil v marsičem unikum v slovenskem prostoru, morala izoblikovati sodna praksa, ki bo dala odgovor na za zdaj še nepostavljena vprašanja; med drugim tudi o teži v štirih različnih državah pridobljenih dokazov, ki imajo drugačne standarde presoje, kot veljajo pri nas.
Iz zadeve Balkanski bojevnik se bo mogoče, če bo taka želja, marsikaj naučiti. Tisto, kar je slabo, je, da so iz tega primera vzniknile vrednostne ocene, za katere – vsaj za zdaj – ni nikakršne podlage: domnevna skorumpiranost prvega sodnika v tem postopku in domnevna neprimernost prve tožilke v tem postopku za nadaljnje delo na specializiranem tožilstvu. Legitimiteto tožilskim in sodnim odločitvam, sprejetim v tem postopku, bodo dali za to pristojni organi. Njim vnaprej odrekati verodostojnost bi bila groba manipulacija.
