Prazna kurtoazija

Kaj je smisel takšnih obiskov? Minuli petek, ko je bil v Ljubljani na prvem, predstavitvenem obisku novi hrvaški zunanji minister Davor Ivo Stier, sta ena in druga stran samo ponovili svoji popolnoma različni, nespravljivi stališči. Gostitelj, vodja diplomacije Karl Erjavec, je v intervjuju – pogovarjala sva se teden prej – povedal, da ne pričakuje ničesar. Minister lahko pride na klobaso in teran, je vnaprej pripomnil v svojem značilno šaljivem tonu vodja Mladike. »Če je v meddržavnih odnosih status quo ..., sam ne vidim posebnega smisla za srečanje, ki ne prinese nič novega.«

Dvostranski sestanek je potrdil znano, pozicije nove hrvaške vlade so še vedno stare: arbitražni proces je preteklost, z arbitražo je konec, prej ko se bo to dojelo, bolje bo za vse, je izjavil Stier; rekel je, da je uradni Zagreb pripravljen za bilateralno dogovarjanje. Arbitražni sporazum je mednarodni sporazum pod pokroviteljstvom Evropske unije, Hrvaška ga bo morala spoštovati, je pripomnil Erjavec. »Ne predstavljam si, da kot članica EU in Nata ne bi spoštovala sklenjenih mednarodnih pogodb ... izjava, da je arbitraža passé je zelo pogumna«. Gost je izkoristil tudi obstoj žičnate ograje ob mejni reki Čabranki, ki poteka po hrvaški katastrski meji, za to, da je povedal, da Slovenija prejudicira potek meje v nasprotju z arbitražnim sporazumom; komentiral je, da torej slovenska stran sama de facto ravna, kot da sporazum ne velja. V zvezi z žico je Hrvaška nedavno poslala v Ljubljano protestno noto, včeraj ministra te zadeve nista rešila.

Neki nov odziv hrvaške strani pa je v teh dneh sprožilo aktualno povzemanje izjave ustavnega sodnika Deisingerja, češ da so prisluhe nedovoljene komunikacije Sekolec-Drenik Hrvaški preskrbele Združene države. Odgovoru na novinarsko vprašanje o tem se je minister Stier med obiskom diplomatsko izognil. Vendar je priložnost vešče izkoristil za to, da je spet dregnil tja, kjer boli: Slovenija je priznala svojo odgovornost za kršitev arbitražnega sporazuma s tem, ko sta njena arbiter in agentka odstopila.

S prisluškovalno afero se je haaško ad hoc sodišče po poletju 2015 dolgo ukvarjalo in nazadnje junija letos izdalo delno razsodbo. Ta natančno dokumentira in analizira dogajanja med sosednjima državama, katerih posledica sta povsem nasprotujoči si poziciji: za eno stran je zaupanje nepopravljivo porušeno in »arbitražni proces je dokončno kompromitiran«, druga stran vztraja pri arbitraži in čaka na zaključno sodbo.

Pri najtežjem, najpomembnejšem vprašanju, že 25 let nedoločeni meddržavni meji, sta Hrvaška in Slovenija približno tam, kjer sta bili. Uradna Ljubljana pričakuje bližnje razsodbe, uradni Zagreb se vmes pripravlja na enostransko razglasitev izključne gospodarske cone na Jadranu. Prvo in drugo je nerazdružno povezano, Hrvaška hoče prehiteti arbitražno sodišče. In nič ni videti, da bi se tukajšnja diplomacija ukvarjala s tem.