Prebarvano mešetarjenje

Težko je verjeti, da se s ponujenim odstopom štiričlanske uprave Perutnine Ptuj končuje mešetarsko obdobje v tem podjetju in z njim. Preveč poslovnega prekopicevanja je izvedla v zadnjem desetletju prav ta uprava, da bi ji lahko verjeli, da se bo pohlevno umaknila, pa četudi to za podjetje ne bo ravno poceni.

Z direktorjem Romanom Glaserjem je bila vpletena in soudeležena pri največjih slovenskih menedžerskih prevzemih od Pivovarne Laško do Merkurja. Ti pa so že zdavnaj razgaljeni, le Glaser je s svojimi borci še ostal na pokošeni poljani. Ne zato, ker je boljši strateg; rešili sta ga dve pomembni »malenkosti«: nikoli ni dovolil, da bi delnice PP zašle na borzo, z milijoni pa se je lahko igral, ker je perutninarstvo zelo donosna panoga, pa takšne igre podjetja niso spravile na kant.

Pri tem je spretno krmaril svoje nadzornike, prek menedžerskega podjetja in tajkunskih zaveznikov, ki so imeli pomembne lastniške deleže, pa dobival glasove podpore. Na koncu je bilo treba precej teh deležev propadlih prijateljskih podjetij sicer odpisati, a tudi več kot 40 milijonov izgubljenega kapitala, zmanjšanje vrednosti delnice za polovico in še kakšen čuden poslovni manever je Perutnina Ptuj ekonomsko vzdržala, lastniki pa »zapravljive« uprave niso lopnili po prstih.

V resnici pa še vedno ne vemo, ali bo zdaj to opravila Slovenska industrija jekla ali pa bo prav ona zdaj v celoti zaprla obdobje mešetarjenja tako, da bodo Glaser in sodelavci odšli iz podjetja z menedžerskimi avreolami. Sicer pa imajo vsi že odprta vrata v pokoj, na pragu pa jih čakajo še visoke odpravnine. Zaradi tega je ponujeni odstop uprave toliko bolj realističen scenarij. Ker je Perutnina Ptuj prav zdaj v posebnem pravnem prostoru, pa se bo odhod uprave najbrž zavlekel še za nekaj tednov, če že ne mesecev. SIJ, ki je že večinski lastnik PP in je že objavil namero o celotnem prevzemu, bo tako ali tako po prevzemu postavil nov nadzorni svet, ta pa imenoval novo vodstvo, zato se sedanjim nadzornikom ne mudi sprejeti ponujenega odstopa uprave. Če nadzorniki in lastniki vodilne četverice niso nagnali, ko jim je predložila ogromne slabitve kapitala, potem se jim tudi zdaj ne bo nikamor mudilo: lepo bodo skupaj počakali na naravni tok stvari, ki ga bo prineslo notranje urejanje novega lastništva Perutnine. Ne moremo pa vedeti, kako spokojno čakajo ta konec tudi zato, ker so z velikanskim razvrednotenjem celotne Perutnine dokapitalizatorjem dejansko prihranili vsaj desetine milijonov, za katere so jim pocenili »nakup« najprej dobre polovice, pa tudi prevzemno ceno do celotnega lastništva.

Zato jih novi lastniki PP – če že uprave ali še nadzornikov niso na skrivaj stisnili medse – zdaj pač ne bodo na trdo vrgli na cesto, čeprav javno nastopajo užaljeno. Oboji vedo, da je bila kriminalistična preiskava le spoved tam, kjer greha ni bilo. Tako je najlaže na sveže prebarvati mešetarsko preteklost.