Ustavno sodišče je včeraj tudi uradno sporočilo, da dovoljuje referendum o pokojninski reformi. Torej o eni izmed ključnih reform v mandatu te vlade. Pojasnilo je, da je to storilo iz dveh razlogov. Prvič, pravico volivcev, da o zakonu odločajo na referendumu, je mogoče omejiti le, če je to nujno za zavarovanje druge ustavne vrednote, katere kršitev že obstaja in jo je zato z novo zakonsko ureditvijo treba odpraviti. Drugič, očitna protiustavnost mora obstajati že v času odločanja ustavnega sodišča in je ni mogoče utemeljevati s posledicami, ki bodo nastale v prihodnje. Državni zbor in vlada nista prepričala ustavnega sodišča niti prvič niti drugič, zato ni moglo ugotoviti, da je veljavni zakon že danes protiustaven samo zato, ker ga v prihodnosti zaradi zunajustavnih razlogov morda ne bo več mogoče izvajati.
Toliko o ustavnopravnih utemeljitvah. Toda ustavno sodišče, ki je odločitev sprejelo soglasno, sporoča tudi naslednje. Osmerica sodnikov ni kar tako z levo roko opravila z argumenti vlade, ki je prepričana, da makroekonomski, javnofinančni in demografski razlogi zahtevajo nujne posege v pokojninski sistem. Nasprotno. Povedala je tudi, da zgolj zaradi vprašanj primernosti, koristnosti ali potrebnosti nove zakonske ureditve prepoved referenduma res ne pride v poštev, saj se bo o teh vprašanjih lahko odločalo na referendumu. To pa tudi pomeni, da so za referendumsko odločitev odgovorni tako oblast kot tudi sindikati in volivci, ki bodo o tem dokončno odločili.
Že jutri bo vladajoča koalicija obravnavala srednjeročni javnofinančni okvir (2011-2015) za program stabilnosti, torej dokument, ki ga mora posredovati evropski komisiji zato, da jo prepriča, da lahko vstopimo na nemško-francoski vlak. Temelji na predpostavki, da bodo izvedene vse reforme, tudi pokojninska. Zdaj mora vlada prepričati ljudi, da so predložene pokojninske spremembe manj ostre, kot bodo tiste po letu 2013 (podaljšanje starostne meje za upokojitev na 67 let?). Odgovorni pa so tudi tisti, ki računajo, da bodo takrat vladali.