Pred našimi vrati

Za to, da bo družba tistim, ki so se znašli na njenem robu, lažje ponudila roko, bo treba narediti več.

Objavljeno
10. oktober 2014 21.49
LJUBLJANA, 08.06. 2011, utrujenost, brezdomstvo...Foto: ALES CERNIVEC/Delo
Barbara Hočevar, notranja politika
Barbara Hočevar, notranja politika
Na stopnišču pred vhodom v dnevni center nevladne organizacije Kralji ulice se pred osmo zjutraj začnejo zbirati uporabniki, kot jim strokovno rečejo. Punce in fantje, ženske in moški, eni še zelo mladi, drugi starejši, večina pravzaprav nedoločljive starosti. Na tisto stopnišče v središču Ljubljane je vsakega pripeljala njegova zgodba, skupna točka vseh pa je, da so se znašli na cesti, brez strehe nad glavo. Da so brezdomci.

Pripovedi imajo nekaj stičnih sosledij – disfunkcionalne družine, ki so dajale vse prej kot ljubezen in občutek varnosti. Včasih kdo govori o mami, ki je prenašala udarce in razbijanje pijanega očeta, drugi o mami, ki še sama zase ni znala vedela, kako in kaj, kaj šele za svoje otroke, in o takšnih in drugačnih očimih, ki so bolj pogosto dajali klofute kot hrano na mizo. Težave v duševnem zdravju ali odvisnosti so mnogi spoznali že v rosnih letih. Sledilo je težavno najstništvo, konflikti z vsemi, slaba družba, konec šolanja v sedmem ali osmem razredu. Brez izobrazbe ni bilo službe ali pa je sploh niso iskali. Ali pa se je delo našlo, pa »mene ne bo nihče komandiral« ... Nekateri so si ustvarili družino, pa je bil kreg in so šli, druge so postavili pred vrata, ker jim brez žganja in vina ni bilo živeti. Potem so svoje prinesle družbene spremembe, propadla podjetja, ekonomska kriza. Veliko reči je šlo narobe in veliko korakov so naredili, preden so pristali pod milim nebom. Še več pa jih mora narediti, kdor želi nazaj.

Še pred dvema desetletjema so klošarji veljali za posebneže, pijančke, ki so zvečer s steklenico v roki zadremali na klopci. Sem in tja si v Ljubljani kakega srečal pred frančiškansko cerkvijo ali v parku pred sodiščem. Ta podoba se je že zdavnaj razblinila – danes je v državi najmanj 2600 tako imenovanih vidnih ali cestnih brezdomcev, brez strehe nad glavo. Poznavalci pa opozarjajo, da je skritih, ki živijo v negotovih nastanitvah ali zasilnih bivališčih, tudi brez elektrike in vode, v prikolicah še več. Praviloma se težave teh ljudi ne bi rešile le s tem, da bi dobili stanovanje, temveč potrebujejo podporo na številnih področjih. Nevladne organizacije, ki so združene v pomoči brezdomcem, so na moralno-etični ravni opredelile, da je brezdomna oseba tista, ki je izgubila svoje dostojanstvo.

Brezdomstvo je kompleksen in strukturiran pojav. Zadnja leta so skoraj po vsej državi zrasla zavetišča, kjer lahko brezdomci prespijo, se stuširajo, zamenjajo oblačila. Drugod dobijo sendvič, kosilo, večerjo. Približno milijon evrov je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti lani namenilo za financiranje programov za pomoč brezdomcem. Treba pa bo narediti še kakšen korak več, pri stanovanjski in zaposlovalni politiki ter tudi pri preventivi. Da bi družba tistim, ki so se znašli povsem na njenem robu, lažje ponudila roko za pot v dostojnejši vsakdanjik. Tankočutnost do tistih, ki jim življenje ni bilo naklonjeno ali ki se niso znašli ali ki jim nihče ni znal oziroma zmogel privzgojiti splošno veljavne vrednote, je v resnici ogledalo naše družbe.