Pred ščiti tuje države

Pravzaprav je vseeno, ali se strinjate z neosocialističnimi jugoslovenskimi levimi zombijevskimi ekstremisti, ki v intervalih zasedajo ulice in trge, ali pa zagovarjate tiste, ki v maniri preživetih in komičnih kontramitingov varujejo lik in delo ljubljenega voditelja. Vseeno zato, ker so eni in drugi, umetno in namerno razdeljeni na dva tabora, v resnici žrtve zaprtega političnega sistema in vodilnih politikov, ki poskušajo z različnimi podlimi manevri in manipulacijami ustvariti stanje šoka, ki bi jim omogočilo še vnaprejšnje popolno razpolaganje z državo. V prvi vrsti upravljanje z njenim denarjem, v drugi pa ukrojitev države po lastni ideološki obleki.

Pa ne bo šlo. Državljani Slovenije so tako raznovrstni, da vsiljevanje enega koncepta nikoli v zgodovini ni rodilo sadov, prej nasprotno. Mnogi se zato sprašujejo, kaj je politikom, tako levim kakor (predvsem) desnim, da ne zmorejo več trezno oceniti položaja? Da so zapravili skoraj vse zaupanje in legitimnost? Da odgovornost in etiko razumejo v balkanskem pomenu besede? Da Slovenijo zaradi lastnega obstanka in blagostanja svoje priskledniške karavane, ki s plačami in posli živi na račun javnega denarja, potiska proti propadu?

Lahko se strinjamo s početjem sociologa Franca Trčka – ki je izkusil moč aparata, ki varuje legalno, a nelegitimno mariborsko oblast – ali pa tudi ne, je pa pod črto postavil pravo vprašanje: Fantje, se vi zavedate, kaj počnete? Vse bolj jasno je, da ne. Na eni strani oblast, ki je izgubila ljudsko in politično podporo ter vse legitimne oblastne vzvode, a bi še kar vladala, kadrovala in delila ne glede na silovito korupcijsko breme. Ki, da bi to breme prikrila, mobilizira s pleteničenjem o komunističnih zarotah. Na sredi stranke, ki bi malo še ostale, a tudi odšle, sočasno pa polne taktiziranj in kalkulacij, kaj se najbolj izplača. Na drugi strani pa dvojna opozicija. Ena, ki bi zmrzovala in ustvarjala novo oblast, druga, ki na valu nekakšne priljubljenosti sili na volitve.

Nihče pa ne sliši. Ne slišijo niti tisti iz začetkov in vrhunca osamosvojitve, ki so se na valu splošnega zgražanja nad početjem vladajočih in drugih elit prerinili v ospredje protestniških gibanj, skupaj z ljudmi iz strank, ki so jih volivci izrinili iz politične arene. Ljudje pa, ki zahtevajo demokracijo, pravno državo in drugačno Slovenijo, takšno, kakršno so si predstavljali, ko so 23. decembra 1990 obkrožali »da«, in tisti, ki so se za tem plebiscitarnim »da« rodili in ugotovili, da živijo v zavoženi in brezperspektivni državi – torej mladi in tisti manj mladi, ki so na trgih zato, ker jih skrbi za prihodnost otrok in vnukov –, so spet preslišani v politični areni.

Lahko se sicer strinjamo, da Slovenije, kakršno smo poznali, ni več in da spremembe bodo. Predvsem zaradi teh preslišanih ljudi, ki bodo v petek popoldne spet prišli pred ščite države, ki ni več njihova. A ker bodo politiki storili prav vse, da se nič ne spremeni, bomo na učinke žametne revolucije morali še čakati. Čudež se, tudi zaradi porodnih krčev alternativnih gibanj, žal kratkoročno ne bo zgodil. Se pa izplača vztrajati.

Prava in nova Slovenija je namreč na poti, kjer je ne bo več mogoče ustaviti. Le da politikom tega še niso povedali.