Tiskane izdaje
Slovenija ta trenutek nima potrebe, da bi zaprosila za finančno pomoč iz evropskih mehanizmov, niti zaradi kapitalske ustreznosti bank niti zaradi javnofinančnih razlogov,« je Šušteršičevo ministrstvo za finance v torek zavrnilo »navedbe medijev in trgov«, da bi Slovenija lahko postala šesta »padla« članica evroskupine. Drži, Sloveniji »ta trenutek« verjetno res (še) ni treba skesano priti v Bruselj, priznati, da smo bankrotirali, in zaprositi za pomoč. A pri nadaljevanju slabih trendov in naraščanju bančnih dubioz iz zadnjih let je lahko ta trenutek resnice čedalje bliže - še posebej, če ne bomo hitro in ustrezno ukrepali.
Države so doslej zaprosile za evropsko pomoč zaradi dveh razlogov: porušenih javnih financ ali pa insolventnih bank. Slovenija je v zadnjih treh, štirih letih poslabšala kazalnike na obeh področjih - glavni vzroki za to pa segajo tudi v obdobje nekaj let pred tem. Po javnofinančnih merilih za zdaj pri nas delež javnega dolga v BDP znaša približno 50 odstotkov in je s tem trikrat manjši kot v Grčiji in znatno manjši kot na Irskem, Portugalskem, v Španiji, Italiji ali na Cipru in tudi manjši kot v Franciji, Nemčiji, kjer že presega 80 odstotkov BDP. Žal pa za Slovenijo kot majhno državo, ki si izposoja na tujem, veljajo drugačna pravila kot za velike države, ki se zadolžujejo pri domačih bankah, dvome o Sloveniji povečuje tudi večletni gospodarski zastoj. Finančni trgi so to že pripoznali lani jeseni in nam pribitke za obveznice povečali nad sedem odstotkov. Glede na to, da smo zdaj predmet špekulacij v najbolj uglednih finančnih medijih (Financial Times, Bloomberg), bomo odslej še bolj pod žarometom finančnih trgov.
Praksa zadnjih dveh let tudi kaže, da so vlade držav (Grčija, Irska, Portugalska) izkoristile vse druge možnosti, preden so zaprosile za evropsko pomoč. Taka poteza ima ponavadi zelo hude politične posledice, finančni paketi iz tujine so bili povezani s strogimi varčevalnimi ukrepi, vlade so padle. Poleg tega so prejemnice reševalnih paketov dobile predznak »južne«, »šibke« in samopašne članice skupine PIGS in s tem postale antipod uspešnim, stabilnim »severnim« državam z evrom. Tak predznak je vsaj srednjeročno precej uničujoč za imidž države, povečuje stroške zadolževanja in se ga je težko znebiti.
Prelomna točka in odločitev, ali Slovenija potrebuje evropsko pomoč ali ne, bo verjetno znana po analizi skrbnega pregleda NLB in drugih dveh paradržavnih bank, NKBM, Abanke. Če bi se izkazalo, da banke, zlasti NLB, potrebujejo nekaj milijard evrov težko sanacijo iz javnih sredstev, bi se s tem močno poslabšala tudi slovenska javnofinančna slika in izgledi za naprej. Slovenija bi v tem primeru imela zelo podobne težave in alternative, kot jih je prejšnji mesec imela Španija, preden je zaprosila za namensko evropsko pomoč za rešitev bank. Vprašanje pa je, ali bi nas evropski birokrati obravnavali tako benevolentno kot Špance, ki so pri reformah in varčevanju precej pred nami, z dobrimi in slabimi posledicami vred. Bruseljska zaušnica ob dokapitalizaciji NLB pač ni dober obet pred razburkanim nadaljevanjem kriznega leta 2012.
