Pred veliko tragedijo, pred eksodusom

Sirska – svetovna in državljanska – vojna še zdaleč ni končana.

Objavljeno
07. september 2018 09.00
Posodobljeno
07. september 2018 09.00
Sedem let in pol sirske vojne. Generacija otrok, ki ne pozna drugega kot vojne. Generacije ljudi, ki bodo trajno zaznamovane. Opustošena država, uničena družba. FOTO: Omar Sanadiki/Reuters
Sedem let in pol vojne. Najbolj krvavega konflikta našega časa, ki traja dlje od druge svetovne vojne in je v tem času tudi sam postal svetovna vojna, v kateri je v nekem trenutku sodelovalo kar sedemdeset držav.

Več kot 400.000 izgubljenih življenj. Enajst milijonov ljudi, ki so izgubili streho nad glavo. Generacija otrok, ki ne pozna drugega kot vojne. Generacije ljudi, ki bodo trajno zaznamovane. Opustošena država, uničena družba. Razjarjena, skrajno občutljiva regija. Begunska kriza, ki je zamajala humanistične temelje EU in pospešila rasizem, ksenofobijo in neonacizem.

Klavrno (pro)padle sanje o revoluciji. Brutalen poraz prvega, zmernega vala upornikov proti režimu predsednika Bašarja al Asada in njegovim varnostnoobveščevalnim službam, ki so se dobro pripravile na pljusk vala arabske pomladi leta 2011. Uzurpacija – posilstvo upora – ki naj bi jo izvedle skrajne islamistične skupine. Izbris dela vzrokov, ki so pripeljali do vojne. Izbris (pred)grehov režima, ki mu je s pomočjo Rusije, Irana in Hezbolaha uspelo vojaško poraziti upornike in jih spraviti pod učinkovit, teroristični skupni imenovalec. Razpad nekredibilne in že od vsega začetka patetično impotentne politične opozicije.

(Raz)rast samooklicane Islamske države v razgretem ozračju po strašnih posledicah ameriške okupacije Iraka in izbruha sunitsko-šiitskega konflikta. Agresivno, a strateško »uspešno« zamenjevanje vzrokov s posledicami. IS kot popoln alibi za vse akterje vojne in gonilna sila vseh vrst populizma. Dolga leta aktivno-pasivnega širjenja skrajne sunitske milice, in ko je bil trenutek za večino vpletenih najprimernejši, lahkotna vojaška zmaga proti bolj oglaševalski agenciji kot resni vojski. Odklon od bistva.

Ameriška geostrateška in vojaška katastrofa kot nadgradnja poloma v sosednjem Iraku, ki je na široko odprla vrata Rusiji za vrnitev v globalni ring. Odločilna vloga Moskve pri preživetju režima, kateremu se je – zaradi »večjega zla« in taktične uravnilovke – opravičilo vse zločine; nekdanje in sedanje. Dokončen izbruh že dolgo ne več le hladne bližnjevzhodne vojne, v kateri se za prevlado nad regijo in, predvsem, energetskimi potmi, skupaj s svojimi sateliti spopadata sunitska Saudska Arabija in šiitski Iran – v Siriji, v Iraku, v pozabljenem, gorečem Jemnu. Geostrateški neobstoj Evropske unije in kirurško natančen, dolgoročno preračunan in preračunljiv oportunizem Kitajske.

image
Pred Idlibom, kamor se je v zadnjih dveh letih zateklo skoraj dva milijona beguncev, se kopičijo vladne sile. FOTO: Khalil Ashawi/Reuters


Strateške, politične, gospodarske in varnostne zadrege Turčije, pomembne igralke sirske vojne, ki je na krilih uspeha Muslimanskih bratov v prvem obdobju arabske pomladi (Egipt, Libija, pogojno Tunizija) v Siriji stavila na »napačnega konja«. Nikoli bolj odprto kurdsko vprašanje in turške vojaške ekspedicije na sever države, ki še zdaleč niso blizu epiloga. Kurdski demokratični eksperiment Rojava (»zahodni Kurdistan«), ki je na krilih pijanosti zmagoslavja prestopil svoje meje in ogrozil samega sebe.

Ne, sirska – svetovna in državljanska – vojna še zdaleč ni končana.

Pred Idlibom, provinco in mestom na severozahodu države, kamor se je v zadnjih dveh letih iz predelov države, ki so bili nekaj časa pod nadzorom različnih uporniških skupin, potem pa so jih z rusko in iransko pomočjo spet zasedle vladne sile, zateklo skoraj dva milijona beguncev, se kopičijo vladne sile. Rusko vojaško letalstvo je v polni pripravljenosti, enako velja za vojaško mornarico v južnem Sredozemlju, pripadnike iranske revolucionarne garde in enote libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah. Moskva in Teheran sta s tiho privolitvijo celotne mednarodne skupnosti sprožila zeleno luč za dokončno rešitev uporniškega vprašanja. Različne uporniške skupine, ki še zdaleč niso enotne in nimajo istih ciljev, delujejo popolnoma nezrelo in zaradi pomanjkanja kakršnekoli strategije in politične osti niti ne (po)skušajo preprečiti tako grozljivo predvidljive velike človeške tragedije, ki jo lahko povzroči verjetno zadnja velika bitka sirske vojne.

Ogroženih je več sto tisoč civilistov. Pripravlja se eksodus. A alarmi so izključeni. Že dolgo.