Tiskane izdaje
Politična kriza se je razpletla bliskovito - od glasovanja o zaupnici in padca vlade pa do dneva, ko je predsednik države določil datum volitev, je minil samo dober teden. In nič ni več tako, kot je bilo. Svarila Boruta Pahorja, da bo Slovenija padla v obdobje dolgotrajne politične agonije, se niso uresničila, ker poslanci tokrat, seveda pod strogim nadzorom strankarskih vrhov in z železno disciplino, niso podlegli skušnjavi, da bi z zasilnim mandatarjem rešili zadnje leto svojega mandata.
Prostodušni poslanec Andrej Magajna je sicer imel prav, ko je obtožil večino strank, da niso bile iskrene v tekmi »čim hitreje hočemo na volitve«. V resnici so se le, druga za drugo, vključevale v val javnega nezadovoljstva z razmerami v državi, ki ga je spodbujala opozicijska SDS, željna volilnega preobrata. Toda ko se je začelo, ni bilo več poti nazaj.
Zdaj se bodo dogodki odvijali zelo hitro. V prejšnjih mandatih so priprave trajale najmanj pol leta, tokrat pa se bo vse, s tehničnimi opravili vred, zgostilo v dveh mesecih. To je dobra novica za obe največji stranki. Tudi za socialno demokracijo. Časa za »veliki pok« in temeljito notranje čiščenje, ki sledita vsakemu porazu, SD nima več. Vsak dan se sicer pokaže nova razpoka. Enkrat z odhodom poslanke, drugič z nepokorščino poslanca. Toda stranka si zdaj ne more privoščiti spopada za Pahorjevo nasledstvo in bo december verjetno le pričakala bolj ali manj v enem kosu.
Manj jasno je, na katero karto bo SD stavila v kampanji. Tudi tokrat bo namreč v »fotofinišu« odločala tekma kandidatov za novega mandatarja. Vsaj Janša in očitno tudi Pahor se bosta za to močno potrudila. S tem lahko vnaprej izločita in oslabita manjše tekmece, saj se glasovi ponavadi prenesejo k največji, »mandatarski« stranki na enem ali drugem političnem polu.
Čeprav bolje (a ne zelo dobro) kaže Janši, Pahorja upravičeno bolj skrbi vstop Zorana Jankovića v predvolilno tekmo. Nobenega dvoma namreč ni, da bo ljubljanski župan ciljal na vrh vlade in da ga ne bo zanimal, denimo, položaj enega od devetdesetih poslancev. Njegov volilni bazen pa je v levi sredini, kjer se že gnete vsevprek sprti trojček SD, LDS in Zares. Janković bo, če mu bo kazalo dobro, postal skupni sovražnik levih in desnih strank, ki bodo ost kampanje zagotovo nemudoma preusmerile, ne v programe, kakor obljubljajo, ampak v tajkune in omrežja.
Še zlasti, ker bodo z vsebino tudi sicer imele precej težav. Njihov manevrski prostor je z vsakim padcem bonitetne ocene in opozorilom vrha evrocone bolj zožen. Seznam nalog prihodnje vlade je popolnoma jasen in skorajda enak za kakršno koli koalicijo. Reforme, varčevanje, oženje javnega sektorja. Zato lahko že spremljamo zanimive preobrazbe. Desus je, denimo, zaradi nameravane prodaje deležev NLB pred štirimi leti grozil z izstopom iz takratne koalicije, danes pa je Karl Erjavec najodločneje proti temu, da bi največjo banko dokapitalizirala država.
Janez Janša sicer še ni razložil, zakaj bo zdaj pokojninska reforma verjetno vendarle nujna, a poslanci SDS zadnje čase ne blokirajo več »varčevalnih« predlogov vlade v parlamentu.
Kljub temu pa bo kampanja nervozna, surova, verjetno tudi umazana. Sedanji politični voditelji, ki se bodo brez tekmecev samo presedli s stola na stol, pa težko še ponudijo kaj pretresljivo novega. A če bo tako, utegnejo državljani tokrat prvič odločati z nogami. Tako, da večina tiste nedelje na volišča sploh ne bo prišla.
