Tiskane izdaje
Največ govora je bilo o obojestranskih interesih in svetli prihodnosti. Ko je kanclerka Angela Merkel z ruskim predsednikom Dmitrijem Medvedjevom odprla pipo na plinovodu Severni tok, ki je pod Baltikom neposredno povezal državi, je raje kot o Nemčiji govorila o Evropi, ki bo dobila boljšo preskrbo s plinom. Projekt, ki je predvsem na Poljskem obudil stare strahove pred rusko-nemškim zavezništvom, najraje predstavljajo v evropskem kontekstu. Kremelj po drugi strani ni nikoli skrival, da kot pravega strateškega partnerja obravnava Nemčijo, ki bi na stari celini imela vlogo nekakšnega razdeljevalca ruskih energentov.
Projekt je pred slovesom s kanclerskega položaja z Vladimirjem Putinom zakoličil Gerhard Schröder, ki je pozneje prevzel vodenje nadzornega sveta Severnega toka. Veliki energetski projekti in visoka politika so neločljivi. Čeprav Merklova, drugače kot vihravi Putinov prijatelj in ruski zagovornik Schröder, nastopa brez patosa, je logika ostala enaka. Temeljni interes je, da si mora industrijska velesila Nemčija kot država, siromašna z viri energije, zagotoviti zanesljivo preskrbo. Še bolje je, če na preskrbni poti ni neprijetnih tranzitnih dežel, kakršna je Ukrajina.
Z uspešnim prebojem na bogati sever in bolj trnovo potjo Južnega toka čez Balkan dobivata kremeljska in Gazpromova geografija in strategija na stari celini še prepoznavnejšo podobo. Rusija si s prodajo energije Zahodu polni državno blagajno. S cevmi dobiva večjo gospodarsko in politično težo. Zato je razumljivo, da Moskva - v navezi z delom evropskih energetskih velikanov - napada načrtovani evropski plinovod Nabucco, ki je tekmec Južnega toka. Z uresničitvijo projekta, ki ima za Bruselj predvsem politični predznak in bi omejil povečanje odvisnosti od Rusije, bi bila moč Gazproma omejena.
Nevarnost, da bi Gazpromovo osvajanje evropskega trga na koncu lahko spodbudilo rast cen, ki bi jih občutili potrošniki in gospodarstvo, ni neutemeljena. Posebno kočljivo je, da je pipa v rokah, ki ne slovi po demokratičnosti. Da je energija lahko zunanjepolitično orožje, je bolj ali manj odkrita ruska doktrina. Zato so projekti, kakršen je Nabucco, in splošno zmanjševanje odvisnosti od fosilnih goriv (največ nahajališč je v ne najbolj vzornih državah) neizogibni. Tudi evropska direktiva, ki zahteva ločevanje proizvodnje energije od distribucije, je postala trn v ruski peti.
Nemško vodilo je, da le zanesljiva preskrba z energijo zagotavlja prihodnost in blaginjo. To logiko seveda posnemajo vse države. Evropske dežele od Črnega morja (Bolgarija) do meje z Italijo (Slovenija) želijo sodelovati v ruskih energetskih projektih, tudi pri Južnem toku. Zanje so razprave o financiranju Putinovega sistema in Gazpromovem vplivu le akademske. Da bi za ceno lastne varnosti (v zameno za status pridnih učenk) prisluhnile željam Bruslja in se odpovedovale plinski navezi s Kremljem, bi bilo nesmotrno. V prispodobi bi bilo to - glede na politiko vodilnih držav stare celine - plavanje proti toku.
