Predolgo v sedlu

Dušan Črnigoj, prvi mož Primorja, je storil tisto, kar se je od njega pričakovalo oziroma kar so zahtevale banke v zameno za reprogamiranje posojil in odobritev novih, s katerimi se bo Primorje, ki ima dovolj dela, morda izkopalo iz težav. Črnigoj je dolgo vztrajal, a je vendar ravnal drugače kot na primer Hilda Tovšak, Ivan Zidar in Zdenko Pavček, ki so se svojih položajev oklepali vse predolgo – tako dolgo pač, da so od tega imeli še nekaj koristi in da so zdrave dele podjetja prenesli na lastna obvodna podjetja. Ni mogoče z gotovostjo reči, da se bo Primorje zaradi Črnigojevega odstopa rešilo, vsekakor pa ima zdaj nekaj več možnosti za to.

Na težke razmere v slovenskem gradbeništvu opozarja tudi včerajšnje poročilo o cenovni stabilnosti Banke Slovenije, ki je med tveganji in negotovostmi glede gospodarske rasti navedla tudi močan zastoj pri gradbenih investicijah in nadaljevanje težav v gradbeništvu. V vladnem načrtu razvojnih programov v obdobju 2010–2013 je sicer predvidenega več denarja za cestno in železniško infrastrukturo, vendar je njihova izvedba zaradi javnofinančnih omejitev negotova.

Slovensko gradbeništvo se je torej zaradi spleta okoliščin – požrešnih in po lastnini hlastajočih menedžerjev, njihovih napačnih poslovnih odločitev, nestrokovnih ocen razmer na trgu, tudi zaradi bank, ki so gradbenim podjetjem premalo previdno odobrile izjemne zneske posojil, in, ne nazadnje, krize, ki je panogo skoraj dokončno pokopala – znašlo v tako kritičnem položaju, v kakršnem do zdaj še ni bilo. Po stečaju Vegrada, SCT, Stavbarja Gradnje, CPM, Konstruktorja VGR, GPG, Gradisa Celje in Ptuj ter še nekaterih drugih gradbenih podjetij je od velikih ostalo le še Primorje, vendar se tudi njemu močno majejo tla pod nogami.

Še pred Črnigojevim odstopom so v Primorju s pomočjo revizijske hiše Price Waterhouse Coopers pripravili program prestrukturiranja. Spomladi so začeli tudi pogajanja z bankami o reprogramiranju posojil. O šestmesečnem moratoriju na odplačevanje glavnice za posojila so se po intenzivnih pogajanjih s konzorcijem bank dogovorili šele 15. septembra. Program prestrukturiranja, ki so ga pripravili spomladi, poleg zmanjševanja števila zaposlenih predvideva tudi pripojitev nekaterih hčerinskih podjetij k matični družbi, odprodajo nekaterih družb, ki dobro poslujejo in bi jih bilo mogoče laže prodati, na primer Rudis in Cestno podjetje Nova Gorica. Predvidena je tudi prodaja finančnih naložb v nekaterih podjetjih, kot na primer v Zavarovalnici Triglav, Gorenju in Intereuropi.

Po nekaterih ocenah bo Primorje letos za 30 odstotkov zaostalo za poslovnim načrtom. Poleg tega bi za tekoče poslovanje potrebovalo od 20 do 30 milijonov evrov dodatnega posojila. Raje kot dodatno posojilo bi mu banke odobrile bančna jamstva za posle. Še bolj bi bile zadovoljne z njegovo dokapitalizacijo, ki pa je v zdajšnjih razmerah težko izvedljiva, saj je lastniki – to so vodilni Primorja, največji lastnik med njimi z nekaj več kot enajstodstotnim deležem pa je prav Črnigoj – niso zmožni izpeljati. Tudi strateškega partnerja, ki bi prinesel svež denar, ni mogoče dobiti. Toda kakor zdaj kaže, bosta morda Črnigojev umik z vodilnega položaja, ki ga je zasedal (pre)dolgih 28 let, in pripravljenost bank morda vendarle priložnost za rešitev Primorja.