Predolgotrajno

Po podatkih ministrstva za pravosodje je bilo konec lanskega leta še vedno 425 nerešenih denacionalizacijskih postopkov. Zakon o denacionalizaciji pa je bil sprejet že pred devetnajstimi leti. V zadnjih letih število pravnomočno rešenih zadev narašča počasneje kot prej, kljub temu pa statistični podatki kažejo, da je končanih več kot 98 odstotkov vseh zadev. Nerešeni so najbolj »zapleteni« primeri, kjer gre po pravilu za vrednejše premoženje.

Postopki vračanja po vojni odvzetega premoženja pa niso le nedopustno dolgotrajni, ampak so s tega vidika še dodatno krivični. Razlaščenci, ki jim je prejšnji režim 45 let kratil pravico do zasebne lastnine, morajo na popravo krivic – za to navsezadnje gre – čakati še dodatnih toliko in toliko let. Že res, da zakon denacionalizacijskim upravičencem priznava odškodnino za čas od uveljavitve zakona do vrnitve denacionaliziranega premoženja zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja. Vendar te odškodnine nikoli ne dosegajo realnih vrednosti, še manj pa lahko povrnejo vse izgubljene priložnosti.

Zato je nedopustno, da državni organi s svojimi dejanji postopke še zavlačujejo. Pri tem se sklicujejo na zakon, ki jim omogoča uveljavljanje ovir pri zahtevkih za vrnitev odvzetega premoženja v naravi. V zadevah, ki trajajo že vrsto let, zato državno pravobranilstvo poziva vlado in resorna ministrstva, naj znova preverijo, ali obstaja dovolj dokazov in razlogov za utemeljeno uveljavljanje ovir. Upravljavci državnega premoženja so namreč v nekaterih primerih najprej zastopali stališče, da nekaterih objektov ni mogoče vrniti v naravi, pozneje pa so odločitev spremenili. Dokazno breme za dokazovanje obstoja ovire je namreč v celoti na strani državnega organa, ki je zavezanec za vračilo premoženja.

Poseben problem, ki ga je v zadnjem letu zaznalo pravobranilstvo, je vračanje zemljišč, na katerih so zgrajene javne ceste. Zakon o denacionalizaciji namreč določa, da za nepremičnine, ki so javno dobro, ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Ker je veliko javnih cest neodmerjenih, občine pa za te namene nimajo predvidenih sredstev, upravne enote ne vračajo zemljišč, na katerih potekajo te ceste. Postopki pa se podaljšujejo tudi zato, ker upravne enote v zadevah, pri katerih gre za vrnitev velikega obsega premoženja, zaradi različnih problemov o isti zadevi izdajajo celo vrsto delnih odločb.

Na nedopustno dolge postopke, tako pri odločanju o denacionalizacijskih zahtevkih kot pri postopkih, v katerih se odloča o povrnitvi vlaganj fizičnih oseb v nepremičnino, ki se vrača, opozarja tudi varuhinja človekovih pravic. Izpostavila je problematično vrednotenje kmetijskih zemljišč, uporabljenih za gradnjo. V postopku denacionalizacije mora namreč ministrstvo za kmetijstvo prilagoditi vrednosti zemljišč, ko ugotovi, da se je tržna vrednost povečala za več kot desetino. Ministrstvo tega ni storilo, saj takšnega povečanja ni zaznalo. Zato je izhodiščna vrednost zemljišč vse od leta 1992 ostala nespremenjena.

Poleg vsega omenjenega pa vračanje odvzete lastnine povzroča tudi nove krivice. Odločitev, da je treba čim več nepremičnin vrniti v naravi, se je v praksi pokazala za nepremišljeno. Tak je primer denacionaliziranih najemniških stanovanj. Država je namreč razlaščencem vrnila stanovanja z najemniki vred. S tem so sicer nekdanji lastniki pridobili nepremičnine, s katerimi pa ne morejo prosto razpolagati. Na drugi strani pa najemniki ne morejo postati lastniki stanovanj pod ugodnejšimi pogoji.