Predsednik, mlaj in država

Bil je mlaj in na ta dan so se začela volilna opravila za izvedbo predsedniških volitev. Drugače rečeno, volitve so pred vrati in sedanji predsednik države za zdaj velja za absolutnega favorita še za naslednji mandat. Te samoumevnosti seveda ni mogoče sprejeti, kajti stanje nacionalnega duha je na področju družbene demokracije precej na pičlem.

Uveljavljajo se še tri druge samoumevnosti, ki prav tako niso sprejemljive. Prve se oklepajo politične stranke, češ da so predsedniške volitve nepomembne, pomembno da je priti do oblasti, izvršne moči in s tem do realnih vzvodov kapitala in vsega, kar v resnici premika državo. Druga samoumevnost je, da predsedniška nominacija pripada le etablirani politiki in ne tudi drugim okoljem civilne družbe. In tretja je, da niti stranke niti civilna družba v predsedniški zgodbi ne kažejo posluha za simbolno razsežnost funkcije, ki je, čeprav degradirana, precej pomembnejša, kot bi si kdo mislil.

Če kaj, družbi in državi manjka svetilnikov, ki bi naplavljajoče se družbene in politične dogodke znali sortirati med prav in narobe ter ki bi predstavljali ustavo v njenem globljem in ne le uporabniškem oprijemališču. Zdajšnji predsednik Borut Pahor je mogoče storil tudi kaj dobrega, mogoče tu in tam celo ujel kako državniško frekvenco, toda pod črto je bilo državništva premalo, veliko dezorientacije, samovšečnega narcisizma pa nesprejemljivo preveč.

Če bi torej stranke hotele kazati svoje koncepte, bi to morale začeti pri predsedniških kandidaturah. Če bi se civilna družba hotela izraziti in povedati, da ji je za kaj več kot le denar v svojih dejavnostih, prav tako. Volilna opravila so se začela. Neresnost nekaterih kandidatur je presekala Ljudmila Novak in pričakujemo, da se bo resnost pri kandidaturah in posledično konceptih stopnjevala vse do oktobrskih volitev.