Tiskane izdaje
Misel, da je misel hitrejša od puščice in da je resnica močnejša od laži, je bila postavljena kot podnaslov prispevka z naslovom: Zakaj se bojijo volitev?
Bilo je tik pred septembrskim glasovanjem o zaupnici Pahorjevi manjšinski vladi. Ko to beremo, vemo, da je predsednik države že razpustil državni zbor in določil datum predčasnih volitev, ki bodo v nedeljo, 4. decembra. Vemo tudi to, da se je podoba slovenske politike od padca vlade v slabem mesecu dni povsem predrugačila in so se klasična politična razmerja tako rekoč postavila na glavo. Prav tako smo iz javnomnenjskih meritev (Društvo za marketing) izvedeli, da ljudje občutijo recesijo najintenzivneje doslej, da celo pričakujejo, da se jim bo standard poslabšal, in da vse bolj premišljujejo, čemu vse se bodo morali odreči. Zato je nekako na dlani, da bodo od politikov pred volitvami pričakovali obljube, zagotovila, zlasti pa načrt, kako bodo krizo zajezili in ljudem v osebni življenjski standard spustili čim manj škode. Politiki so jim tu povečini pripravljeni ustreči na celi črti. Začela se je namreč predvolilna licitacija iluzij.
Obrat, ki je povzročil zmedo
Vrniti se moramo v izhodišče, med puščice, ki so letele v Pahorjevo vlado, preden je ta padla. Septembra je bila dvopolna, torej blokovska struktura politike še povsem samoumevna. Pahor je veljal za vodjo levice, ki je iz dneva v dan izgubljala podporo javnega mnenja, in ljudje so se na vprašanja anketarjev praviloma vse bolj selili med »abstinente«, ki se volitev zaradi razočaranja nad etablirano politiko ne bi udeležili. Tudi struktura t. i. levice je kazala, da jim je edino vezivo le še opozicijski vodja Janša, ki jih je dan za dnem oblagal z zmerljivkami, žalitvami, insinuacijami, obremenjeval jih je s partijsko zgodovino strank predhodnic, botrov, teoretikov zarote in nepredelanih ideologij.
Končno tudi to vezivo ni bilo več zadosti močno, da bi zlepilo razlike, ki pa se niso kazale programsko, temveč jih je bilo videti na kapitalsko-lobijski ravni, povrh pa še na osebnostni. Danes je povsem na dlani, da se usodni prepad med Pahorjevo SD in Golobičevo Zares ni vzpostavil zaradi ideologije, temveč je bil posledica konceptualnega zloma pri razvozlavanju lobijskih vozlov v bankah, pri TEŠ 6 in v državni upravi, kjer je Irma Pavlinič Krebs vodila nepopustljivo kadrovsko in stroškovno politiko (in si prislužila Virantovo pohvalo), Pahor pa je dopuščal sistematično »kadrovsko-strankarsko« popustljivost, ki je na predlog Katarine Kresal (LDS) vrhunec dosegla s skorajda klientelističnim sprejetjem predloga zakona o organiziranosti in delu v policiji, ki bi lahko pomenila porušitev enotnega plačnega sistema.
Zato je na presenečenje vseh, najbolj pa samega Janše, pri glasovanju o Pahorjevi zaupnici nastala spontana koalicija med SDS, SLS, SNS, Desusom, nepovezanimi poslanci in Golobičevim Zaresom, in vlada je padla. Kot je videti, je ta dogodek v Janševo operacijo »prevzema oblasti« vnesel nepopisno zmedo. Interpretacije v svojih medijih je že pred zaupnico Pahorju zato dal najprej popraviti, češ, botri iz ozadja so se odrekli Pahorja in bodo poiskali novega mandatarja. Potem je zapisal programski tekst, v katerem je glasovanje o nezaupnici označil za »svojevrstno loterijo«, kajti sicer predvidljivi izid kazita dva dejavnika: osebni strah poslancev, ki se jim ne obeta ponovna izvolitev, in »strah pred slutnjo usodnosti naslednjih volitev, ki nakazujejo svojevrsten referendum o slovenski prihodnosti«.
Kako se zaupa z rezervo?
Programski tekst, o katerem govorimo, ima naslov Zakaj se bojijo volitev? Kot rečeno, so se zadeve v manj kot enem mesecu obrnile tako radikalno, da v ospredje prihaja obrnjeno vprašanje, namreč: Zakaj se Janša lahko boji volitev? Ne skrbi ga več Gregor Golobič in njegovo »ozadje«, zdaj ga skrbita dve novi imeni. Zoran Janković in Gregor Virant. Virant se kaj lahko izkaže kot Janševa ahilova peta in to bi pomenilo neslaven konec njegove dolgoletne zelo sporne hegemonije na desnici. Toda Janša je imel prav, ko je te volitve postavil pod slutnjo usodnosti. Vznik nove sredine, novo politično vrenje pravzaprav že sporoča, da tik pred vrhuncem krize prihaja čas politične inovacije, to pa je novica, ki bi morala Janšo kot na ekskluzivno oblast računajočega avtoritarnega politika izrazito skrbeti.
Usodnost teh volitev pa je bržkone v vprašanju, ali ljudje hočejo nove obraze le po ključu uspešnosti (kruha in iger) ali se bodo pri tem kaj naučili iz italijanske (Berlusconijeve) zgodbe in resnici o gospodarski krizi in klientelistični Sloveniji pogledali v oči. S takim pogledom v prihodnost je z nekaj tveganja mogoče reči, da Janševe gromoglasne ideje o ideoloških dinozavrih z veliko pompa že odhajajo v muzej. Bolj delikatne so njegove politične teze o pravosodju, sodnikih in institucijah. Še septembra je zatrdil: »Tudi danes tako ni mogoče kar brezrezervno zaupati institucijam, ki jih vodijo politično nastavljene osebe.« To je zatrdil po tem, ko je kazensko ovadil ormoškega okrajnega sodnika, ker naj bi ta z nevestnim in malomarnim delom z zastaranjem onemogočil sojenje policistu Zlatku Gomilšku, ki mu je menda leta 2006 na spletu grozil z likvidacijo. Za lokalno sodišče je, če je utemeljena, to res neprijetna zgodba in predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša je že maja sporočil, da je takoj odredil preiskavo.
Toda Janša se ni osredotočil na konkreten primer, temveč je tega izkoristil za generalno sodbo o tem, da inštitucijam ni mogoče »brezrezervno zaupati«. To je teza, ki je privrženec pravne in moderne države ne bi smel izreči nikoli in je nikjer v državah zahodnih demokracij tudi ni mogoče slišati. Z nesramnimi napadi na državno tožilko, ki je v zadevi Patria opravljala le svoj posel, si je Janša poleg tega zapečatil usodo državnika, ki to ni, kajti v strokovnih krogih je postal sinonim za kršenje temeljnih načel vladavine prava. In slednjič. Vrenje novih strank pred izrednimi volitvami, ki si jih je tako želel, že kaže prepričljiv poraz ideje 50+, torej »ustavne večine«, s katero bi v procesih Patria lahko politično vplival na pravosodje.
Vse te dileme vodijo v ugotovitev, da se Slovenija od Janše pravzaprav že pomika v novo vrsto problema. Vprašanje je namreč, ali bo nenadna številna izbira novih strankarskih list res pomenila več državnosti v državi ali bo enak in isti, le nekoliko moderniziran problem razpršila na druge obraze. Si bo Slovenija na volitvah dala odgovor na krizo in ogrožajočo javnofinančno podobo ali se bo odločala po kriteriju uspešnosti, ki se lahko izkaže za v novo obleko preoblečeno staro lobijsko in klientelistično iluzijo? Predvolilna stališča do megalomanskega projekta TEŠ 6, ki je primer nezakonitosti, lobiranja, politične korupcije in grozljivega ugreza javnega denarja, so vsekakor dober pokazatelj problema, o katerem govorimo.
V drži asketskega protestantizma
Če smo ugotovili, da se je levica pomaknila od ideologije prek narcisistične podobe Boruta Pahorja in »kennedyjevsko« naravnane stranke do »kreativnega« podjetništva Zorana Jankovića, se moramo tudi vprašati, kaj za desnico pomeni Gregor Virant in kakšna bi bila ob tem lahko vloga Matjaža Hanžka in drugih, manj opaženih pobud. Seveda v tem trenutku in pred volitvami ni mogoče dati enoumnih odgovorov, mogoče pa je postaviti vprašanja, ki dolgoročno nakazujejo možnost pravilnih odgovorov: Bo med Virantom in Janšo nastala podobna razpoka kakor med Golobičem (Zares) in Pahorjem (SD)? Ali Virantova stranka pomeni posodobljeno ideologijo dveh blokov ali odgovor nanju? In najpomembnejše: ali bo morebitni koaliciji novih strank uspelo zamejiti populizem predsednikov in – ker tako zahteva globoka gospodarska, politična in moralna kriza – zavzeti držo brezkompromisnega »asketskega protestantizma«, ki je potreben za izhod iz krize?
Zdi se, da je prav v tem ključ letošnjih predčasnih volitev in da za ideologijo uspešnosti, za licitacijo iluzij in za »ustavljanjem Janše« tiho stoji pozicija dolgoročne rešitve iz krize s sledečo formulo: ne bo šlo brez načelnosti; ne bo šlo brez solz in znoja; ne bo šlo brez smisla za žrtvovanje lastnih interesov za rešitev skupnih. Če namreč nove stranke tega ne bi mogle zagotoviti, bi bilo bolje izbirati med starimi, ki so se glede tega že legitimirale.
Toda volitve so ravno v tem, da ne vemo, kaj kdo lahko zagotovi. Vemo le, kaj ponuja. V tem je čar soudeležbe volivcev, ki izvolijo in se v nadaljevanju ne morejo sklicevati na to, da se ni zgodila njihova volja. Tudi za volivce velja misel, ki jo je donedavna prvi izzivalec teh volitev, Janez Janša, prebral v »nekem nigerijskem časniku« in pravi, da je »misel hitrejša od puščice in resnica močnejša od laži«. Tako kot je ta misel o misli doletela njega samega, bo doletela vse volivce, kajti lastnost resnice je ta, da si je ni mogoče prilastiti.
