Prelomnica

Slovenska medicina se je znašla v časovnem žepu, ki bo v analih te absolutno cenjene stroke ostal zapisan kot zgodovinska prelomnica. Kot preplet okoliščin, ki zahtevajo korenito in temeljito ukrepanje, kot kaskada dogodkov, ki ne dopuščajo več zapiranja oči pred resnico ali kazanja s prstom na zunanje dejavnike, ki da niso naklonjeni blaginji slovenskega zdravništva.

Z izčrpnim poročilom nadzorne komisije, ki je proučila delovanje programa za otroško srčno kirurgijo UKC Ljubljana in ga, za zdaj še ne pred očmi javnosti, neusmiljeno razkrila v sleherni nedopustni anomaliji, se bo doba zakrivanja oči pred odgovornostjo nepreklicno končala. Ne le za zdravnike, ki so delovali v sklopu tega programa, niti ne zgolj za vodstvo ljubljanskega UKC, ki ni ustrezno in pravočasno ukrepalo, da bi preprečilo ogrožanje varnosti malih pacientov, ampak za celotno zdravstveno sfero.

Ni si treba delati utvar, da je omenjeni program, katerega hibe, ugotovljene v leto dni trajajočem nadzoru, smo podrobno popisali v včerajšnjem Delu, v smislu ogrožanja varnosti in kakovosti dela ter s tem varnosti pacientov osamelec. Takih kazusov je v slovenskem zdravstvu veliko, razlika je le v tem, da številni ostajajo skriti za fasadami različnih zdravstvenih ustanov, za vrati različnih kliničnih oddelkov, v osami številnih bolniških sob. Izgovorov za neustrezno in nestrokovno početje je, jasno, veliko; na splošno so razumljivi, nikakor pa niso opravičljivi.

V primeru programa otroške srčne kirurgije se zdi, da se tega preprosto niso zavedali, vsaj ne vsi. Drznili so si prestopiti rubikon, zaradi katerega so potonili. To potrjuje trmasto vztrajanje pri izvajanju programa, ki kadrovsko ni bil ustrezno pokrit in posledično tudi ne dovolj varen, saj so pri nas okvire, ki zagotavljajo kakovosten in varen program – 250 operacij na leto –, za več kot polovico zmanjšali.

Ugotovitve nadzornikov so nedvoumne: varnost malih srčnih bolnikov je bila resno ogrožena. Ne le da dejavnost otroške srčne kirurgije v Ljubljani ni izpolnjevala strokovnih standardov in ne zagotavljala 24-urne službe nujne pomoči, pogojene s prisotnostjo polno usposobljenega glavnega otroškega srčnega kirurga, ampak je pravila stroke kršila na vseh ravneh. Začenši z zanemarjanjem obveznih konzilijev, na katerih bi se predstavniki različnih strok pred operacijo posvetovali o načrtovanem posegu, in skupnih vizit po posegu. Redne in resne komunikacije sploh ni bilo – kljub védenju, da bi se (le) tako lahko izognili številnim zapletom in zapoznelim posegom.

Nevzdržno. In nedopustno. Za omenjeni program je bilo tako ravnanje, ki ne bo zahtevalo le subjektivne, ampak tudi objektivno odgovornost ter celo kaskado spreminjevalnih ukrepov, verjetno usodno. Za druge pa povedno.

Mislim, da se ne motim, če napovem, da bo poročilo nadzornih zdravnikov postalo učbenik za prihodnje generacije zdravnikov. Ne le pri nas, tudi na tujem. Za učenje o tem, kako ne ravnati.