Premalo in prepozno

Že zelo, zelo dolgo ni več novica, da se kot družba staramo, da se je naša demografska piramida že skoraj postavila na glavo in da se delež starejših od 65 let v Sloveniji povečuje celo hitreje kot drugod v Evropi. Vlada je pred kratkim sprejela strategijo dolgožive družbe, v kateri so pristojni na več kot 40 straneh povzeli stanje, predstavili projekcije in nakazali usmeritve za, kot so zapisali, uspešno prilagoditev družbe in sistemov socialne zaščite. Sedanje rešitve na trgu dela, izobraževanja in sistemov socialne zaščite, ugotavljajo, so bile pretežno pripravljene v drugačnih demografskih razmerah. Delali bomo dlje, delovna mesta bo treba temu prilagoditi, načrtujejo se ukrepi za aktivno starost in podporo za to, da bodo starostniki lahko čim dlje v svojem okolju.

Prav je, da država gleda v prihodnost in se zavestno pripravlja na spreminjajoče se razmere. Hkrati pa se zdi, da pri vsem tem že nekoliko zamuja in da jo je dejansko stanje prehitelo. Vsi si želimo, da bi bili mi in naši bližnji dejavni za vedno, ampak ne moremo vedno vplivati na to, kako dolgo nam bodo zdravje in moči služile ter kdaj bomo potrebovali institucionalno pomoč. Dejstvo, da na prostor v domovih za starejše čaka skoraj četrtina toliko ljudi, kot je v državi kapacitet, kaže, da odločevalci niso prav budno spremljali, kakšne so potrebe. Še bolj skrb vzbujajoče je, kako malo je negovalnih oddelkov oziroma bolnišnic, ki bi bile za marsikoga primernejše okolje za vsaj nekaj časa. Druga točka, kjer je pisce predpisov prehitel čas, so standardi in normativi, torej koliko zaposlenih skrbi za koliko oskrbovancev. Zdaj je precej večji delež ljudi, ki potrebujejo zahtevno nego, kot jih je bilo takrat, ko so bili sprejeti.

Mnogi, ki upajo, da bo vse bolje, ko bomo sprejeli zakon o dolgotrajni oskrbi, pa utegnejo ostati zelo razočarani, saj ta ne bo mogel čudežno rešiti vsega. To področje potrebuje več finančnih sredstev in temeljit premislek, kje jih je mogoče dobiti in kako razporediti.