Premalo vredno delo

Število ljudi, ki so v stiski potrkali na vrata humanitarnih organizacij, se je v zadnjih dveh letih za malenkost zmanjšalo v primerjavi z letoma 2012 in 2013, pravijo statistike. To bi lahko bila pozitivna novica. A še vedno je tistih, ki brez pomoči dobrodelnih društev in posameznikov ne bi zmogli, več kot 600.000. Posebej skrb zbujajoča pa bi morala biti za snovalce politik v državi pričevanja humanitarnih delavcev, da je med tistimi, ki niso sposobni sami preživljati svojih družin, vse več zaposlenih. Torej moških in žensk, ki delajo in zaslužijo svojo plačo, a je ta prenizka za to, da bi nahranili vse doma in še plačali položnice. Ne govorijo samo o prekercih in neprostovoljnih samostojnih podjetnikih, ampak tudi ljudeh v rednih delovnih razmerjih.

Zadeva pa je problematična še iz ene plati. Pred nekaj tedni so novinarski kolegi na portalu podcrto.si objavili konkreten izračun prihodkov dveh družin. V prvi sta oba starša brezposelna, v drugi oba z redno službo in minimalno plačo. Socialni transferji in subvencije, do katerih je upravičena prva družina, znesejo več, kot seštevek plač in otroških dodatkov, ki pripadajo drugi. S tem izračunom je nekaj narobe. A se niso kolegi zmotili. Narobe je zato, ker ljudje, ki delajo, ne zaslužijo niti toliko, kolikor bi dobili socialnih pomoči. Vendar ne zato, ker bi bile slednje visoke, temveč so plače tako nizke.

Ta fenomen ni od včeraj, a se ga politika nikakor ne loti. Veča se sloj zaposlenih revnih, ki prav zato, ker imajo službo, padajo skozi sita pomoči. Za primer: prva družina bi lahko prosila za odpis dolgov, druga pa kriterijem ne bi ustrezala.

Humanitarne organizacije so nujne in imajo izjemen pomen v družbi, vendar pa ni njihova naloga, da nadomeščajo socialno državo. Zdi se, da pri določenih slojih opravljajo prav to.