Tiskane izdaje
Vprašanje, ali bo Zoran Janković kadidiral za predsednika Pozitivne Slovenije, se počasi umika z dnevnega reda, čeprav z objavo svoje odločitve še kar odlaša. Po tem, ko je Alenka Bratušek po dolgem oklevanju vendarle prevzela pobudo in je preklicala svojo napoved, da se bo Jankoviću v predsedniški tekmi umaknila, se namreč javni pritisk nanj stopnjuje.
Ljubljanski župan vse bolj postaja ključni element, ki dobrega pol leta po padcu prejšnje vlade lahko sproži novo resno politično krizo, ki se ne more končati drugače kot s predčasnimi volitvami in prihodom trojke. Zato bo moral Bratuškovi prepustiti stranko, četudi sam morda po tihem še vedno računa na vrnitev na politični vrh. Ali bo ta umik izpeljal bolj ali manj hrupno, pa je le še stvar njegovega osebnega sloga.
Premierka je hkrati z napovedjo – vnaprej dobljene – zaupnice strnila tudi koalicijske vrste. Soglasje četverice vladnih strank o prihodnjem proračunu bi lahko podaljšalo politično premirje tudi do rednih volitev 2015. Kljub temu pa včerajšnji dogodki demantirajo trditev Bratuškove, ki jo je pred dnevi izrekla ob polletni bilanci vlade – da je njena koalicija v državo vrnila politično in gospodarsko stabilnost. Sestanek, na katerem naj bi vlada delodajalcem in sindikatom predstavila prihodnji proračun, je propadel po tem, ko so ga protestno zapustili sindikati. Nič bolj uspešno ni bilo srečanje z opozicijo, na katerega poslancev Janševe SDS sploh ni bilo. Potrdilo se je torej, da ima izvršna oblast odprte vse fronte in da bo pritisk nanjo vsak dan večji. Največji sindikat napoveduje novembra najbolj množične demonstracije doslej. Gospodarstvo vladi zdaj že vsak dan pošilja javne kritike; včeraj so delodajalci proračun raztrgali. Retorika opozicije je hkrati vse bolj trda, kar prevedeno iz političnega jezika pomeni, da so se priprave na volitve že začele.
Visoki obrati tokrat niso posledica politične krhkosti koalicijske vlade. Celo Lukšičeva SD, ki lahko računa na zmago na prihodnjih volitvah, mehča napetosti z zagotovili, da je politična stabilnost v državi ta trenutek ključna. Pričakovanja, da vlada ne bo zdržala dlje kot do prihodnje pomladi, sproža dejstvo, da Slovenija še vedno ni niti dobro začela brez dvoma dolgotrajnega in mučnega procesa okrevanja. Kar pomeni, da bo prihodnje leto še težje. In čeprav so včeraj vsi, od finančnega ministra do guvernerja, zagotavljali, da bo Slovenija lahko sama sanirala banke, je zelo verjetno, da bo vsaj pri tem naša država vendarle potrebovala evropsko pomoč.
V tem kontekstu postaja čakanje na odločitev Zorana Jankovića le še del slovenske politične trivialnosti. Med razlogi, ki jih bodo za predčasni padec vlade v prihodnjih mesecih kopičili politični nasprotniki, navzkrižni interesi javnosti in interesnih skupin, osebne drame ljubljanskega župana zagotovo ne bodo na prvem mestu.
