Tiskane izdaje
V najmanj primernem času, ko mednarodna finančna srenja o Sloveniji skoraj na glas ugiba, kdaj bo zaprosila za mednarodno pomoč, bonitetne ocene pa nam še kar naprej padajo, je našo nacijo doletel še en udarec iz Bruslja - zahteva, naj država zagotovi, da bo begunjski Elan vrnil deset milijonov evrov nedovoljene pomoči, ki jo je leta 2008 dobil v obliki dokapitalizacije državnih lastnikov.
Deset milijonov sicer ni vsota, zaradi katere bi bila finančna slika Slovenije lahko bistveno slabša, vsaj ne v primerjavi s tremi, petimi ali celo več milijardami evrov, ki jih potrebujemo za financiranje proračuna in sanacijo slabih naložb bank. V zvezi z Elanom, njegovim več kot dvajsetletnim »reševanjem« in verigo dokapitalizacij je pomembno neko drugo sporočilo. Če ga bomo razumeli, nam bo mogoče laže sprejeti odločitve tudi pri spopadanju s težavami, zaradi katerih moramo zbrati milijarde.
Torej, vsa zgodba Elana - od prvega stečaja in prodaje Privredni banki Zagreb prek danes sporne dokapitalizacije iz leta 2008 do novih prizadevanj, da podjetje država kljub vsemu proda - nas opozarja, da (lahko) branjenje nacionalnega interesa stane veliko. Še več, če je proces napačno upravljan, se zlahka pokaže, da vse skupaj stane preveč. Povedano preprosteje: če bi Slovenija ravnala preudarno, bi Elan že ob prvih težavah prodala resnemu zasebnemu vlagatelju. Z zgodbami o (ne)dovoljeni državni pomoči in o tem, ali lahko zahtevek za vračilo teh sredstev zdaj podjetje celo potopi, se nam tako sploh ne bi bilo treba ukvarjati.
Ključno za današnji, krizni čas pa je naslednje: razmislek o učinkovitem upravljanju nacionalnega interesa velja predvsem za državne banke. Ne zaradi Bruslja, zaradi nas.
