Tiskane izdaje
Da se gospodarska kriza postopoma vedno prelije tudi na politični parket, ni prav izvirna ugotovitev. Zanimivo je, da se stvari po malem dogajajo ves čas, nanje pa postanemo pozorni šele, ko se zgodijo.
Brexit v Evropi in Donald Trump v Ameriki sta prav gotovo del tega »prelivanja«. Analitiki političnih procesov so se že bolj ali manj poenotili v oceni, da sta radikalna – in na prvi pogled neumna – izida ljudskih glasovanj v Veliki Britaniji in ZDA močno povezana z uporom »ponižanih in razžaljenih«. Prevladal je glas ljudi, ki jim je zadnja gospodarska kriza vzela še en del dostojanstva (ali dohodka, če hočete), za katerega so trdo garali.
OECD, ki povezuje najbogatejše države sveta, v enem svojih zadnjih poročil ugotavlja, da se je rast po letu 2010 vrnila, vendar je pripomogla k povečevanju dohodkovnih razlik. To sicer do zdaj ni bilo v navadi, okrevanje po krizah je praviloma ustvarjalo veliko novih delovnih mest in predvsem revnejšim slojem omogočilo spodobnejše življenje. Na tem konceptu je temeljila obnova Evrope po drugi svetovni vojni, prav tako modernizacija Kitajske v zadnjih tridesetih letih. Zdaj pa se je bati, da se je ta pristop izpel.
Naše gospodarstvo je že v dobi digitalizacije, z okrevanjem po krizi leta 2008 se močno spreminja tudi struktura delovnih mest, ki jih potrebuje. Tudi za izziv, pred katerim je družba, že imamo poimenovanje − vključujoča rast. Dosegli jo bomo le tako, da bomo brezposelne, predvsem pa mlade, ki se šolajo, usposobili za opravljanje del, ki jih potrebuje prihodnost.
Enako nujna pa je (ponovna) vzpostavitev družbene kohezije. Dohodkovna neenakost se povečuje že trideset let. In, ob pogledu na volilne pretrese, ni naključje, da so ZDA najbolj neenake med razvitimi državami, Velika Britanija pa ima največjo neenakost v Evropi.
