Preračunano tveganje

Odstop Aleksisa Ciprasa je natančno preračunano politično tveganje, ki nikakor ni namenjeno umiku iz razgrete politične arene, ampak – nasprotno – utrditvi oblasti. Cipras, ki je z levičarsko Sirizo na oblast prišel z obljubami o prekinitvi uničujoče varčevalne politike in vzpostavitve nove, pravične in socialne Grčije (in dolgoročno tudi Evropske unije), je popolnoma enostransko bitko s trojko posojilodajalcev izgubil, na domačem političnem parketu pa mu je uspelo preživeti le zaradi podpore številnih opozicijskih poslancev, ki so še pozimi v njem videli največjo grožnjo tako svojim privilegijem kot politiki.

Ko je Cipras nekaj dni po referendumu, na katerem so Grki izrekli večinski όχι (ne!) dogovoru s posojilodajalci, v Bruslju »kapituliral«, je postalo jasno, da se je romantično obdobje nove evropske levice končalo in da se za odstoplega predsednika grške vlade in njegov ožji krog, ki mu ostaja zvest tudi po uporu znotraj stranke in ustanovitvi novega političnega gibanja, začenja rudarsko garanje v diktature realpolitike in evrskega območja.

Konec septembra, ko učinki tretjega varčevalnega paketa še ne bodo vidni, Cipras in Siriza na volitve ne odhajata kot predstavnika skrajne levice. Takšno oznako bodo korporativni mediji v predvolilni kampanji pripisali novoustanovljeni Ljudski enotnosti, kar bo Sirizo razbremenilo pritiska (pre)velikih pričakovanj in ji pod dežnikom svežih finančnih prilivov morda celo omogočilo, da po dolgih in travmatičnih mesecih bojevanja z bruseljsko-berlinskim zidom končno začne vladati v lastni državi. In to – zgodovinska ironija – s pomočjo tistih, ki so ji pod noge zmetali največ polen. Domačih podizvajalcev bruseljske politike in mednarodnih finančnih institucij. Za Ciprasom se slišijo vzkliki »Izdajalec!«, a to ne pomeni, da je politični poraženec. Nasprotno.