Presenečenje?

»Ameriška tragedija«. Tako je revija New Yorker naslovila današnjo naslovnico svoje povolilne spletne izdaje. »Donald Trump je bil v torek izvoljen za 45. predsednika ZDA. Upali smo, da nam teh besed ne bi bilo treba zapisati,« je uredniški odbor Washington Posta napisal v današnjem uvodniku. Ameriški in tudi svetovni mediji so, glede na prve zapise, zelo presenečeni nad izidom predsedniških volitev. Pa je bilo to presenečenje upravičeno? Sodeč po zadnjih javnomnenjskih raziskavah nikakor ne, kajti razlika med Donaldom Trumpom in Hillary Clinton ni bila posebej velika. Res je, da je velika večina ameriških medijev, tudi tistih, ki so že sto in več let podpirali republikanske kandidate, tokrat podprli Hillary Clinton, a predvsem zaradi Trumpovega jezika in sloga vodenja kampanje.

A mnogi, ki so zdaj presenečeni, pozabljajo, da je Trump, kljub številnih ekscesom, politično nekorektni govorici, med velikim delom ameriškega prebivalstva ostajal popularen. Del Amerike, ki ga je izvolil, mu ni zameril ničesar, niti njegovih izjav, da so priseljenci iz Mehike posiljevalci, niti njegovih seksističnih pripomb, niti njegovih obljub, da bo Hillary Clinton, v maniri najboljšega avtoritarca, zaprl. Tega se je zavedal tudi sam, ko je med predvolilno kampanjo dejal, da tudi če bi sredi Pete avenije v New Yorku ustrelil človeka, mu njegovi podporniki tega ne bi zamerili.

Njegov nastop na konvenciji republikanske stranke v Clevelandu je z današnje perspektive razkril razloge za njegov uspeh. Tedaj se je zavezal, da bo »branil odpuščene delavce in skupnosti, ki so utrpeli škodo zaradi nepravičnih in nepoštenih prostotrgovinskih sporazumov. To so pozabljeni možje in žene naše dežele. Ljudje, ki trdo delajo, nimajo več nobenega glasu. Jaz sem vaš glas,« je tedaj izjavil Trump.

S svojim poenostavljenim izrazoslovjem, ki je spominjal na gostilniško debato, populističnimi pozivi in poenostavljenimi rešitvami so ga številni razočarani Američani dejansko prepoznali za svojega. Nikoli ni bil del washingtonskega političnega establišmenta, tako osovraženega pri delu ruralnega prebivalstva in večinoma neizobražene bele večine v osrednjih in južnih ameriških državah. To so ljudje, kjer tradicija še vedno velja in so bili največje žrtve »preoblikovanja« ameriške industrije, zato so z veliko jezo gledali, kako se njihove tovarne selijo v Mehiko in druge dele sveta s poceni delavno silo, kako je liberalna Amerika v Belo hišo poslala črnca, kako so poroke istospolnih postale nekaj normalnega ... Ti, tako imenovani »jezni beli možje« so v Trumpu spoznali človeka, ki govori in misli podobno kot oni in ki jim obljublja, da se bo Amerika vrnila na pot stare slave in v stare čase, kjer je bilo njihovo delo še spoštovano in vredno.

A zdaj je volitev konec, kako bo Trump deloval v Beli hiši, je velika neznanka. Najverjetneje ga bo breme vodenja najmočnejše države sveta obtesala, zato ni pričakovati kakšnih dramatičnih sprememb, ki jih je napovedal. Čeprav bo imel na Kapitolskem griču v obeh domovih njemu naklonjeno republikansko večino, ne gre pozabiti, da Trump ni republikanska stranka, ampak politični samorastnik in pragmatik, zato bo moral sklepati kompromise, ki pa bodo verjetno precej obtesali njegove demagoške ideje.