Prešernovo in valentinovo

Vsako leto je tako: najprej so Prešernove nagrade, takoj za njimi pa valentinovo. Zveza med dogodkoma ni globoka, a obstaja. Na valentinovo prihajajo do besede zaljubljenci, pri Prešernovih nagradah pa država pove, kako ljubi svoje umetnike in katere.

A najprej malo statistike: letos bodo nagrade podeljene štiriinšestdesetič. Do leta 1991, ko so se pravila igre spremenila tretjič (prvič so se 1961, drugič leto pozneje), je bilo podeljenih 756 nagrad, po tem letu, ko se je – z uvedbo pravila dve veliki nagradi plus šest malih – stihija unesla, pa 29 prvih in 118 drugih. Tako je bilo od leta 1947 z današnjimi vred podeljena 901 Prešernova nagrada. Smo torej dežela, ki je v polsedmem desetletju počastila devet stotnij vrhunskih ustvarjalcev (sprva tudi znanstvenikov), v povprečju 14,3 na leto. Tako kot so se v tem času spreminjala pravila in rituali podeljevanja, se je spreminjala tudi vrednost nagrad. Letošnje znašajo 21.000 (velike) in 7.000 (male), skupaj torej 84.000 evrov.

Za nekatere so te številke najbrž visoke, za druge nič posebnega. Nagrade za umetnost podeljujejo v vseh državah kulturno razvitega sveta, posebnost Prešernovih nagrad pa je v tem, da so od začetka do danes vodene centralistično, etatistično in v tem smislu predmoderno. Zato se jih drži obstret nacionalne zveličavnosti; kdor jo dobi, je nedvomno Umetnik, tisti, ki ostane brez nje, velike ali male, si je morda mnogo prizadeval, a njegova umetnost ne more biti zelo velika. Dobiti Prešernovo in potem mirno umreti! Ali pa, če je umetnik mlad, mala nagrada mu je trdno zagotovilo, da je na poti v nesmrtnost. Dejstvo, da je nekateri resnični umetniki niso dobili nikoli, nekateri, ki so danes pozabljeni, pa po trikrat, travmatičnih situacij ne odpravlja.

V zraku pa so še druga vprašanja. Ali je kaj takega, kot so državne nagrade za umetnost, v razmerah sodobne umetniške produkcije sploh še potrebno, in ne tudi komično? In: ali štiri komisije (za književnost in glasbo, za scensko in likovno umetnost) še odražajo realno stanje sedanjih umetniških praks? Država Slovenija umetnike v Prešernovem imenu nedvomno ljubi, vprašanje pa je, ali je ta ljubezen kaj bolj premišljena od tiste, ki prihaja do besede na valentinovo.