Pretočna posoda

Pri bolj ali manj obsežnih posegih v davčne zakone je prav zanimivo, kako hitro se jih oprimejo različni opisi, ki jih tudi že nekako označijo, recimo Mramorjeva reforma iz leta 2004 ali kmalu za njo Bajukova iz leta 2006, ki je popravljala prejšnjo ... Zdaj pa smo pred malo davčno reformo.

Spremembe v davčnem sistemu vedno nekomu vzamejo in drugemu dajo, morda celo zelo veliko, kar nazadnje pomembno vpliva na njihovo premoženje. Tisti, ki imajo možnost pritisniti na ustanove, kjer nastajajo davčni zakoni, imajo zato veliko moč. Javna razprava naj bi takšne priložnosti uravnotežila in tudi manj agresivnih skupinam omogočila, da vsaj povedo, če že ne odločijo, kaj bo pisalo v zakonu.

Zdaj je takšna priložnost. Mala davčna reforma je šele osnutek in vprašanje je, ali bo napredovala v predlog zakona in nazadnje v uradni list. Skoraj prepričani smo, da tako gladko ne bo teklo. Ministrstvo za finance načrtuje, da bo v dveh zakonih odpravilo ali močno znižalo več olajšav, ki jih uživajo podjetja ali posamezniki, potem pa prihranke pretočilo v dodatke za uspešnost, ki jih bodo smeli izplačati delodajalci z dobičkom. To je kar zanimiva prerazporeditev premoženja.

Ne vemo še, ali je ta kupčija za pretežni del gospodarstva res sprejemljiva. Vprašanje, ki nima odgovora, je, koliko podjetij in posameznikov bo zaradi napada na njihove davčne ugodnosti v izgubi in koliko jih bo na drugi strani uživalo v nizko obdavčenem dodatku za uspešnost.

Hitrost se pri davčnih zakonih ne obnese, in ker vidimo, da tako nepomembna mala davčna reforma le ni, se čudimo, da minister za finance pred iztekom leta vanjo rine na vrat na nos: kadar je javna razprava omejena na le kratek čas, so predlagatelji v težavah, to pa že vemo.