Preveč dobro

Barantanje v pogajanjih o priznanju krivde mora imeti svoje meje.

Objavljeno
13. december 2015 18.32
mfa*SODISCE
Majda Vukelić
Majda Vukelić
Malo manj kot tri leta po tem, ko smo v naš kazenski postopek uvedli možnost pogajanj o priznanju krivde, ta daje dobre rezultate. Morebiti celo predobre. Če so se pred dvema letoma državni tožilci z 221 obdolženci pogajali o priznanju krivde, so se lani že s 335. Gre za 50-odstotni povečanje števila pogajanj. Od tega so v 248 primerih tožilci z obdolženci sklenili tudi sporazum o priznanju krivde. Tudi število primerov, ko je obdolženec krivdo priznal že po vložitvi obtožbe, torej na predobravnavnem naroku ali glavni obravnavi, se je povečalo in predstavlja več kot tretjino v številu obsodilnih sodb, ki jih je bilo lani 10.375.

Omenjene številke za preteklo leto navajamo zato, ker bodo letošnje najverjetneje prinesle nove rekorde. »Amerikanizacija« postopka pa nima samo dobrih plati. Res je za državo precej ceneje, če so postopki krajši in zato stanejo manj, sodišča pa so manj obremenjena. Toda v njih se dogaja tudi marsikaj takega, kar postopke in ravnanje strank oddaljuje od tega, kar je temeljno načelo našega kazenskega postopka – to pa je iskanje materialne resnice. Nekatere bližnjice do nje so se preveč udomačile. To priznavajo tožilci, odvetniki in sodniki.

Namen priznanja krivde je povsem jasen. Nižja kazen. Zanjo se je obdolženec pripravljen odpovedati pravici do sojenja z vsemi procesnimi jamstvi. Tudi tako, da se neformalna pogajanja med tožilecem in obdolženecem (obrambo) dogajajo kar na hodniku pred sodno dvorano pred predobravnavnim narokom ali glavno obravnavo spet pogajata – če se nista že prej sporazumela o priznanju krivde –, saj je sodnik dal jasen signal, da če obdolženi prizna krivdo, bo kazen nižja. Če ne, ne bo milosti. In prav v takšnem ravnanju se za zdaj kaže največ pasti. Ko v odločanje vpete strani – obdolženec in njegov odvetnik, tožilec, sodnik – začnejo zamenjevati svoje vloge. Odvetniki kot zagovorniki temeljnih pravic so tisti, ki so lani v pretežnem delu predlagali pogajanja o krivdi, sodniki kot varuhi objektivnega in nepristranskega odločanja z nagovarjanjem k priznanju krivde prevzemajo vlogo tožilcev, torej tistih, ki morajo z gotovostjo dokazati, da je nekdo kriv.

Pogajanje o priznanju krivde je institut, ki je bil v slovenski prostor uveden upravičeno in z dobrimi nameni. Pomeni bližnjico do končanja postopka in zagotovo so primeri, ko ni potrebe, da je ta voden v celoti. Temu sledi tudi projekt, za katerega so se odločili na ljubljanskem okrožnem sodišču in ki zagotavlja še dodatne možnosti za še hitrejše reševanje kazenskih zadev. In tudi zanj naj bi veljalo: je ena od možnosti, nihče nikogar v nič ne sili.

Toda barantanje z obdolženčevim (ne)priznanjem krivde mora imeti svoje meje. Ali so te prestopljene, je stvar odgovorne presoje tožilca, odvetnika in sodnika. Če pri njih prevlada tržna logika, s katero legitimizirajo pot k (milejši) obsodilni sodbi, potem smo se od pravičnega sojenja še dodatno oddaljili.