Prevzetnost in pristranost

Zdaj je povsem jasno. Tako slovenskega kot hrvaškega arbitra bo v nadaljevanju arbitražnega postopka med Slovenijo in Hrvaško imenoval predsednik arbitražnega sodišča Gilbert Guillaume, kot to tudi določa arbitražni sporazum.

Dvoma skoraj ni, postopek se bo nadaljeval. S temnim madežem sicer, a vseeno.

Slovenci in Hrvati smo si bili v preteklosti in smo si še zdaj skoraj vse, kar smo si lahko: sosedje, mejaši, sorodniki, prijatelji, znanci, zavezniki, tudi tekmeci ... V resne prepire ali vojne se nismo nikoli zapletli. Vendar takšnega pribijanja na križ, kot ga je bilo z očitki o »Slovencih kot prevarantih, ljudeh, ki so s prevaro hoteli ukrasti tuje ozemlje …«, mogoče slišati v zadnjem času arbitražnih (ne)sporazumov na Hrvaškem, doslej še ni bilo.

Slovenija je šla v preteklosti kar nekajkrat na led, kar zadeva njene odnose s Hrvaško, je ob neki priložnosti dejal slovenski veleposlanik na Hrvaškem Vojko Volk. Listanje zapisov to le potrjuje. Prav hrvaško nespoštovanje dogovorov je bilo v novejši zgodovini odnosov tisto, kar je bilo za Slovenijo najbolj moteče. Še najbolj boleč primer je bil odstop Hrvaške od sporazuma Drnovšek-Račan, ki ni urejal samo vprašanja meje na morju, ampak tudi vprašanji Ljubljanske banke in krške nuklearke. Če bi leta 2001 sklenjeni sporazum dveh danes že pokojnih predsednikov vlad obveljal, bi si državi prihranili ogromno energije, časa, denarja in ugleda. Sposobnost spoštovanja dogovorov in iskanja kompromisov je namreč tisto, kar bi države na Balkanu, tudi Hrvaško, ki se sicer na vse pretege trudi, da je ne bi omenjali v povezavi z Balkanom, lahko ločilo od neslavne preteklosti teh krajev. Sledila sta podpis t. i. bančnega memoranduma na Mokricah in njegovo poznejše nespoštovanje na hrvaški strani… pa diplomatska nota Italiji, novembra 2003, ko se je Hrvaška sama razglasila za ekskluzivno naslednico jugoslovanskega dela Jadranskega morja oziroma vseh pravic nekdanje SFRJ na nekdanjem skupnem morju.

Zdaj je Hrvaška obrnila tudi ploščo z arbitražnim sporazumom. Če se je takratna predsednica hrvaške vlade Jadranka Kosor kot sopodpisnica rada hvalila, da je sporazum vzoren primer dobrega sosedskega dogovora, da ga je pohvalil celo papež, zdaj pravi, da ji je bil – vsiljen. Hrvaška se je dokončno odrekla sodišču in sodbi. Le zakaj, ko pa je doslej trdila, da s sodbo ne bo zmagovalca, še manj poraženca, ampak bo to razmerje win-win?

Če Hrvaška noče sprejeti sodbe, je v to bržkone ne more nihče prisiliti. Je pa brez dvoma res, da tudi Slovenije nihče ne more prisiliti, da s Hrvaško doseže še en dogovor o meji, saj ni nobenih zagotovil, da tej tudi ta ne bi ustrezal.

Slovenija ni edina soseda Hrvaške, ki ima z njo s težave v odnosih. Tu so še Srbija, Črna gora, Bosna in Hercegovina, Madžarska in Italija … Z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami so ti nesporazumi večinoma mejni, z Madžarsko naftni, z Italijo ribiški in radijski. Je pa Slovenija edina, ki je s Hrvaško že dvakrat dosegla kompromis o meji, vendar obakrat zaman.

Prav ob besedi kompromis se pojavljata besedi prevzetnost in pristranost. Postali sta namreč nekakšen zaščitni znak in vodilo hrvaške aktualne dnevne politike, ki si le tako lahko zagotavlja (pre)živetje na domačem ideološko razdeljenem političnem prizorišču. Za ene, da ostanejo na oblasti, za druge, da se do nje dokopljejo.