Pri rdečih črtah

Je ukinitev upokojenskega regresa res lahko enaka uporabi kemičnega orožja? Karl Erjavec se je te dni na premierko Bratuškovo naslovil s skoraj ultimatom: če se vlada v varčevalni vnemi dotakne pokojnin, bo Desus zapustil vlado. Regres je rdeča črta, je dejal, in kot predsednik Desusa bo Erjavec storil to, kar Barack Obama v Siriji, ko za nobeno ceno ne bo dovolil uporabe kemičnega orožja. Ima vsebinsko prav?

Ideja, da je treba varovati socialno šibkejše in biti zelo občutljiv za parametre socialne države, je pravilna. Pravilna je tudi nasprotna ugotovitev, da je treba zagnati podjetništvo in odpreti perspektive za zaposlovanje mladih. Tudi tretja ugotovitev je pravilna, da je v najkrajšem mogočem času treba urediti javnofinančno razmerje med prihodki in odhodki. Sledi ji četrta pravilna ugotovitev, da je raznovrstnost in v lokalni samoupravi zdrobljena mnogoštevilnost občin posledica ljudske volje, torej vložek v neposredno demokracijo. In petič, spet je res, da bi davčne blagajne učinkovito rešile problem sive ekonomije, kakor je tudi res, da jih najuspešnejše evropske države ne uporabljajo, saj njihova neuporaba spodbuja druge mehanizme davčne ozaveščenosti. Omenili bi lahko še celo serijo pravilnih ugotovitev. Dosegli smo modernistična nebesa, v polni veljavi je množica med seboj nasprotujočih si resnic. Le ena dogma je absolutna: o samoumevnosti reševanja bank ni pogajanj. In kje v tem pravilnostnem »kaosu« je prostor za Karla Erjavca?

Je v času, ko je država tik pred izgubo suverenosti in prihodom trojke državniško pravilno groziti z odhodom iz koalicije? Je državniško, da »krčenje« države poteka povsod, razen tam, kjer imajo koalicijski partnerji svoje politične interese? Recimo, da celo lahko vzdrži argument o socialnem minimumu upokojencev, pod katerega nobeno varčevanje ne sme seči. Toda, zakaj tak argument na vladno mizo ne pade v maniri premišljenega gospodarja, ki kaže na to, da je res zmožen določati »rdečo črto« med sprejemljivim in nesprejemljivim, med prav in narobe.

Primerjava med Erjavcem in Obamo, med kemičnim orožjem in regresom preje nakazuje, da imamo opraviti z nedoraslimi egocentristi, ki državo in njene zadeve razumejo kot zagrajen peskovnik, v katerem lulajo, sestavljajo potičke in sem ter tja potiskajo male lesene osemkolesnike.

Pred letom ali dvema bi rekli: pojdimo na predčasne volitve in izvolimo druge, bolj kompetentne in bolj državniške, ki se ne bodo nenehno obmetavali, kot se, na primer, minister Erjavec in predsednik SD Lukšič ali kot se prikrito v vladajoči PS. Kaj pa, če politična Slovenija sploh ni zmožna česa drugega, kakor to, kar imamo? To, šele, bi bila prava afera Patria in oblika čiste kontinuitete med desnimi in levimi ...