Približevanje na Odri

Z obiskom v Varšavi manj kot teden po ponovni izvolitvi in le tri dni po obisku v Franciji nemška kanclerka Angela Merkel potrjuje tradicionalno pomembnost dobrih odnosov z vzhodno sosedo. A ji poljska konservativno-nacionalistična vlada vsaj do zdaj ni olajšala truda in to ne le zaradi še nerešenih zahtev po gigantskih odškodninah več kot sedem desetletij po koncu druge svetovne vojne.

Tako kot za vrh EU in številne druge članice je tudi za Nemčijo nesprejemljivo poljsko politično obračunavanje s sodstvom, pa naj v Varšavi še tako zagotavljajo, da so nekaj podobnega svoje čase naredili tako v Nemčiji kot v Franciji. Poljsko po drugi strani skrbijo francosko-nemški načrti tesnejšega evrskega sodelovanja, pri čemer lahko računa na pomisleke nekaterih severnoevropskih držav – in morda tudi konservativnega Berlina, ki še naprej nasprotuje »transferni uniji«.

Na obeh bregovih Odre je bilo vsaj do zdaj videti tudi različne zgodovinske lekcije. Nemško večino tragedije 20. stoletja obračajo k evropskemu združevanju, poljski predsednik Andrzej Duda pa je pred kratkim v istem dihu govoril o EU in tujih okupacijah od konca 18. stoletja do zaključka prve svetovne vojne, poleg ruske in avstrijske tudi o prusko-nemški. To je govoril voditelj države, ki vsako leto od EU dobi več milijard evrov razvojne in druge pomoči. Izraziti poljski nacionalizem pa je bil še posebno presenetljiv, saj se ta država lahko bolj kot številne druge boji vse večjega ruskega vpliva. V obdobju po aneksiji Krima so ga zaznali zaradi številnih ukrajinskih beguncev, zdaj pa Britanci predsednika Putina obtožujejo še obračunavanja z domačimi oporečniki na njihovih tleh. In res iz Varšave že dolgo ni bilo slišati tako pomirljivih glasov kot ob obisku nemške kanclerke.