Prijatelji za lepe čase

Maratonski bančni poker z dvojnim, kar na šest dni raztegnjenim vrhom EU, se je končal. Z olajšanjem, ki so ga po odrešujočem jutru zaznale tudi borze, in z »briljantnim uspehom«, kot so hiteli zagotavljati tisti, ki so prestali celonočna hazardiranja. Nikomur sicer še ni jasno, kje vzeti že zdavnaj zaigrane milijarde evrov in s čigavim denarjem na koncu pokriti protivrednost pisanih žetonov, ki so jih »evroplejerji«, da bi umirili finančne trge, metali pod reflektor na sredini mize, ampak zdaj se je najprej treba naspati in malce strezniti. Pred naslednjo rundo. Ki bo – vložkom, ki so ostali v igri, primerno – zagotovo še trša in še daljša.

Dobro obveščeni namreč vedo povedati, da se je v Bruslju, ostrini krize primerno, tokrat igralo z nabitimi pištolami 
in da so šefi držav ali vlad za seboj pustili kar precejšnje razdejanje. Zdaj že razvpita Sarkozyjeva izjava, s katero je britanskega premiera 
Camerona nagnal s srečanja članic evrske skupine, je bila samo uvod. Nadaljevalo se je s tem, 
da so se priviligiranke z evrom vsakič, ko so sprejemale ključne odločitve o »svoji« (skupni) valuti, sešle same, da je deset neevrskih članic z vsebino Berlusconijevega kriznega pisma, ki ga je sedemnajsterica seveda temeljito obravnavala, zgolj 
ustno in na kratko seznanil predsednik celotne evropske (še vedno) sedemindvajsterice Herman Van Rompuy, in da je deset neevrskih na koncu, 
po pisanju Spiegla in Guardiana, Bruslju menda 
celo zagrozilo, da mu utegnejo v prihodnje 
odtegniti pravico do odločanja o vseh tistih zadevah, ki se njih, po oceni evroskupine, očitno ne tičejo.

V sredo, ob koncu vrha, so šefi neevrskih članic na sklepnem srečanju menda sodelovali samo zato, ker so že v nedeljo protestirali, da hočejo biti 
pri sprejemanju sklepnih odločitev na vsak način zraven, a so imeli za svoje pomisleke glede reševanja iz krize na voljo le prvih 90 minut. Sklepne večerje se je tako na koncu udeležilo zgolj trdo jedro predstavnikov sedemnajsterice evrskih članic Unije.

Evropska unija je na dvojnem maratonskem vrhu dokončno postala dvorazredna unija, so v senci javnosti predstavljenega »bleščečega dogovora« 
v četrtek razlagali opazovalci. Po mnenju britanskega eksperta za evropska vprašanja Christopherja Meyerja je nastalo »jedro EU 
pod nemškim vodstvom, ki določa smer« in ki bo v prihodnje »vse bolj oblikovalo ekonomske odločitve za celotno unijo«. Podobno je za Financial Times povedal nekdanji britanski premier John Major, ki napoveduje, 
da se utegnejo zdaj tudi neevrske članice tesneje povezati med seboj in da Uniji »grozi konfrontacija«. Nelogično je namreč, da bi imele tako velike 
članice, kot sta Britanija in Poljska, v skupnosti manj besede kakor evrska palčka Luksemburg ali Slovaška.

Kanclerka Merklova se je med vrhom sicer trudila pritegniti k soodločanju o evru vsaj London in Varšavo, a je njeno prizadevanje propadlo že v nedeljo, po Sarkozyjevi »klofuti« Cameronu. V sredo se je potem samo še žalostno potrdilo staro evropsko pravilo, po katerem je Evropa od nekdaj zmožna kvečjemu prijateljstva za lepe čase. Ko bi ga najbolj potrebovala, pa se spre.