Prijatelji?

Le nekaj ur po tem, ko je Stjepan Mesić v vasici Miljana Janeza Drnovška sprejel s takti zagorske popevke Dobro mi došel prijatel, se je srečanje, na katerem ni manjkalo prijateljskih besed, sprevrglo v še eno farso slovensko-hrvaških odnosov. Hrvaška je namreč znova, v desetletju in pol že ničkolikokrat, naredila poteze, ki s prijateljstvom, o katerem sta govorila predsednika, nimajo veliko skupnega. Tokrat je na balkanskem repertoarju hrvaške vlade jedrska elektrarna Krško in odločitev, da bo po starem receptu – enostransko in brez dogovora – sprožila arbitražo za odškodnino zaradi nedobavljene električne energije.

Odveč bi bilo naštevati, kolikokrat je Zagreb zoper Slovenijo uporabil ukrepe, kakršnih bi se kakšna druga država pošteno sramovala. Ne nazadnje jih je v ostrem pismu hrvaški kolegici Kolindi Grabar Kitarović nanizal Dimitrij Rupel, ministrica pa, kako pomenljivo, po mesecu dni še ni uspela sestaviti prepričljivega odgovora. Zaplet z JE Krško je dodaten dokaz, da ni nobenega razloga več, da bi v Ljubljani nasedali »dobrim« sporočilom in namenom Banskih dvorov. Kot je bila nepotrebna brionska izjava. Še več, zdi se, da Zagreb dobesedno uživa v neverodostojnem ravnanju.

To za hrvaški vrh seveda ni dobro. Za povrh so zdaj razorožili še tiste v Sloveniji, ki so zagovarjali strpen odnos do sosede. Bistveno lažje se bodo zdaj strinjali, da za takšno Hrvaško, ki ne spoštuje dogovorov in ni zmožna evropskega vedenja, pač ni prostora v Uniji. S tem bo vlada dobila tudi bianko menico za urejanje odnosov s Hrvaško, morda tudi z bistveno ostrejšimi, a upravičenimi pritiski v času pogajanj z EU. Ker ni prav nobenega razloga, da bi bila slovenska zunanja politika še naprej prijazna, ustrežljiva in prizanesljiva.

Odločitev, da Slovenija v zagrebški lisičji brlog pošilja novega veleposlanika brez pomembnih političnih in diplomatskih izkušenj, se ob vsem skupaj zdi še ena velika vladna napaka v strategiji do »prijateljske« sosede.