Zakaj bi veterani slovenske osamosvojitve šteli za potrebno, da ministrstvo posebej opomnijo, da je tudi letos obletnica osamosvojitve, ki jo praznujemo na dan državnosti, da se tudi letos ta praznik časovno ujema s koncem šolskega leta in da bi bilo dobro ta praznik proslaviti v šolah? To minister gotovo ve tudi brez tega opozorila, v šolah je tovrstno proslavljanje tako in tako že ustaljen ritual, pa še je ministrstvo že pred časom šole posebej opozorilo na letošnjo obletnico in jim priporočilo primerno praznovanje jubileja.
Šola se je od časov, ko so vanjo zahajali sedanji člani Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, precej spremenila. Predvsem imajo danes osnovne in srednje šole precej več avtonomije, kot so je imele v časih socialistične izgradnje. Danes minister ali kakšen drug državni funkcionar ne more preprosto predpisati, kdaj in kako naj šola izvede kakšno proslavo ali drugo prireditev. O tem se odločajo šole same oziroma njihovi organi. Svoje delo morajo pač prilagoditi lastnim zmožnostim, svojim učencem in svojemu okolju.
Združenje si seveda prizadeva – povsem legitimno – za večjo veljavo vrednot osamosvojitve. Tudi je pravilno ugotovilo, da to ne gre na silo, ampak da ta cilj lahko doseže le prek procesa socializacije. A v tej državi so še številne druge civilnodružbene skupine in institucije, ki ugotavljajo, da svoje lahko dosežejo v tem procesu, in zato poskušajo vplivati na šolo. Na drugi strani pa so tu učenci, ki jim je za vse skupaj malo mar in bi radi le prebrodili šolske dni s čim manj napora in čim več zabave. Učitelji in šolske oblasti jim tega veselja seveda ne bodo naredili. A nekoliko se jim vendarle morajo prilagajati. Vsekakor bolj kot različnim zunanjim dejavnikom, ki za dosego lastnih ciljev postavljajo svoje zahteve do šole.
Veterani osamosvojitve so zdaj tam, kjer so bili leta 1965 partizani oziroma borci, kot se jim je takrat reklo. Dvajset let po vojni njihova beseda še vedno nekaj velja. Hkrati pa se je pojavila neka nova generacija, ki ji je za napor in dosežke prejšnje le malo mar. Poudarjanje generacije očetov o njihovih zaslugah pravzaprav utesnjuje generacijo sinov. Leta 1975, trideset let po vojni, generacija »borcev« ni več imela veliko besede. Leta 1985 je postalo negotovo celo proslavljanje njihovih zmag. Leta 1995 pa je njihov boj izpred petdeset let dobil povsem nov pomen in proslave osvoboditve so znova dobile neko težo. Da, tudi generacija sinov se je postarala.
Letošnje praznovanje dneva državnosti je zadnja okrogla obletnica osamosvojitve, v proslavljanju katere bodo imeli pomembno besedo njeni aktivni udeleženci. Že zdaj je jasno, da s proslavljanjem, kakršno koli že bo, ne bodo zadovoljni. Obletnica osamosvojitve bo predvsem priložnost za nove politične spore.
Kar zadeva letošnje šolske proslave, so veterani lahko brez skrbi; po šolah bodo dan državnosti dostojno počastili tudi brez strogih predpisov in natančnih navodil. Mladini pa bo – žal – za osamosvojitev, njen pomen in njene vrednote še naprej precej vseeno. Ceniti jo bodo znali, ko bodo starejši. Takrat, ko marsikaterega osamosvojitelja, ki ga danes ta odnos mladine tako skrbi, ne bo več med nami.