Tiskane izdaje
Že prvi odzivi na priporočila OECD pričajo, da bo pariška analiza slovenskega gospodarstva še odmevala pod Alpami. Ne brez razloga, kajti nekatere sodbe vladne gospodarske politike so ostre, priporočene reforme pa zahtevne, celo boleče, kar velja predvsem za pokojninsko. Ta je še pod referendumskim vprašajem, ekonomski trust iz Château de la Muette pa je že pohitel z nasvetom, da bodo potrebni novi, korenitejši ukrepi na trgu dela in v socialni zakonodaji nasploh, saj predvideni posegi, ki so dodobra razburili državljane, sploh ne bodo zadostovali za dolgoročno vzdržnost javnih financ, zato bo baje treba zmanjšati sedanjo »velikodušnost«.
A tudi če bi bila podoba Slovenije v zrcalu OECD ugodnejša, priporočil ne bi smeli jemati za suho zlato ali kot kuhinjski recept z natanko odmerjenimi sestavinami in načinom priprave, da bo jed ustrezala vsem, ki so se znašli ob mizi. Gospodarski pregledi, ki jih izvedenci organizacije pripravljajo za članice, a tudi za druge države, so namreč rezultat akademskih dognanj politično neobremenjenih in nevtralnih analitikov, ki zvesto sledijo neoliberalni ekonomski doktrini kluba. Nasveti nemalokrat ne padejo na plodna tla, ne samo pri vladah, ki morajo pri krmarjenju gospodarstva upoštevati tudi politične danosti, kot so koalicijski dogovori ali zaveze volivcem, temveč tudi pri mednarodnih institucijah, kot je Evropska centralna banka, saj so ji izvedenci OECD vrsto let priporočali drugačne monetarne ukrepe, kot so jih sprejemali v Frankfurtu.
Hkrati pa pariška priporočila ne pomenijo vsiljevanja ekonomskega nauka ex catedra. Ravno nasprotno, analize OECD so – in morajo biti – predvsem dobrodošla priložnost za prevetritev strategij na najrazličnejših področjih od gospodarstva do šolstva, saj ponujajo možnost kritičnega soočanja različnih konceptov, iz takšnih poglobljenih razprav pa se marsikdaj izkristalizirajo nove, morda še neraziskane poti, ki bi jih kazalo vsaj podrobneje proučiti, če že ne uporabiti. In prav zaradi tega nenehnega preverjanja z drugačnimi pogledi je članstvo v organizaciji za državo, kot je Slovenija, lahko koristno in celo dragoceno. Odgovornost za sprejete ukrepe pa v vsakem primeru ostaja na ramenih vlade.
