Tiskane izdaje
Eden od vzrokov, da je Miro Cerar samo še predsednik vlade v odstopu, je povezan z odločitvijo vrhovnega sodišča. To je državni volilni komisiji naložilo ponovitev referenduma o drugem tiru. Državljanu K. je namreč uspelo vse najvišje (ustavno)sodne instance prepričati, da so bili v referendumski kampanji nasprotniki gradnje drugega tira v (finančno) tako neenakopravnem položaju, da se o poštenosti izida glasovanja poraja razumen dvom.
Vladna referendumska kampanja je bila, tako senat, v katerem je bil sodnik poročevalec nekdanji generalni sekretar ustavnega sodišča Erik Kerševan, zdaj vrhovni sodnik, nedopustno enostranska. Moč orožij ni bila enako porazdeljena: vlada je denar za referendumsko kampanjo črpala iz proračuna, vanj pa vplačujejo vsi: tako tisti, ki so za zgraditev drugega tira, kot tisti, ki so proti njej. Zato bi morala biti vladna kampanja bolj uravnotežena.
Drugi tir je projekt, na katerega je sedanja oblast stavila svoje politično preživetje. A se ni izšlo, zato zakon o gradnji drugega tira (še) ne velja. Premier ima prav, ko trdi, da je vlada v kampanji ravnala v skladu z zakonodajo. Doslej smo imeli 21 referendumov, ne da bi se v njihov izid kdo vtaknil. Tokrat pa se je. Tudi zato, ker ni šlo za referendum, denimo o arhivih, ampak o pomembnem razvojno-strateškem projektu. Za projekt, ob katerem so že mnogi, tudi z asistenco političnih botrov, načrtovali svoje nadaljnje gospodarsko preživetje. In prav vseeno je, če je septembra lani na volišča prišlo dobrih 20 odstotkov volilnih upravičencev. Tudi če bi jih prišlo 90 odstotkov, bi na njegov izid – po razlagi najvišjih sodnih instanc – padla senca dvoma.
Toda sporočilna vrednost odločitve vrhovnih sodnikov bistveno presega konkreten primer. Zakonodajalec ima namreč v omari vsaj še enega ustavnopravnega okostnjaka: to je volilni zakon. Prav bi bilo, če bi oblast, čeprav nima več pravnomočja, natančno prebrala pritrdilno ločeno mnenje ustavne sodnice Jadranke Sovdat, torej članice sestave, ki je soglasno presodila, da je referendumska zakonodaja v nasprotju z ustavo.
Problem je, da pri nas zelo radi kopiramo tuja pravila, se pa pri tem ustavimo na pol poti. Tako je tudi v primeru parlamentarnih volitev, kjer smo si za vzor vzeli nemško ustavno ureditev, ki natančno določa postopek odločanja o pritožbi kandidatov in volivcev v primeru volilnih nepravilnosti, pri nas pa volivec dostopa do volilnega nadzora v parlamentu sploh nima.
Imamo torej vzpostavljen zakonski okvir za pošteno volilno tekmo, za poštene volilne postopke, za ugotavljanje verodostojnosti volilnih izidov, za reševanje volilnih sporov? Se bomo čez nekaj mesecev spraševali, ali so državnozborske volitve potekale po pravilih, nad katerimi ni sence razumnega dvoma? Ali pa se bo pojavil nov Državljan K.?
