Primer Svea

Težko je ljudem, ki že tri mesece ne prejemajo plače za svoje opravljeno delo, govoriti, da delajo v perspektivni lesnopredelovalni panogi, a da so lastniki tisti, zaradi katerih so se znašli na robu prepada. Enako težko je po drugi strani poslušati vse mogoče izgovore ljudi na oblasti, ko se rotečim za pomoč izmikajo za jamstvo, brez katerega ne bo nujnih prilivov, s katerimi bi bilo mogoče podjetje ohraniti pri življenju.

Če so bili največja ovira vladi za pomoč zagorski tovarni pohištva, ki se ji je edini izmed tovrstnih pri nas doslej uspelo prebiti mimo tranzicijskih čeri in skozi trajajočo krizo, res lastniki, potem je tudi teh izgovorov zdaj konec. Za ohranitev tovarne pri življenju so se ti odpovedali lastništvu in ga »podarili« državi.

Ta naj kot večinska lastnica zdaj dokaže, da misli resno s svojimi obljubami o pomoči podjetjem, ki jih namerava reševati. Ker so lahko perspektivna, če tudi sama to hočejo, in ker sodijo v okvir lepega in povsem spodobnega vladnega akcijskega načrta za povečanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige v Sloveniji do leta 2020.

V krizi, ki pri nas ne prizanaša nikomur, se zdijo cilji, zapisani v tem dokumentu, kot branje pravljice s srečnim koncem za vse vpletene. A dejstvo, ki ga ni mogoče spregledati, je, da so povsod okrog nas gozdovi, v katerih raste več milijonov kubičnih metrov lesa. Zelo veliko imamo surovine, ki jo bolj kot mi znajo ceniti in izkoriščati drugi. Še posebno zdaj, ko je domača predelovalna industrija pokleknila pred tujo konkurenco. Razlogov za to je več in so se kopičili do bridkega konca številnih znanih in v širšem prostoru uveljavljenih podjetij. Izdan je račun za preveč lahkomiselno hlastanje, ki nam ga je omogočala mlada država.