Pripravljeni kovčki

Migracije so od nekdaj. V sodobnih evropskih je prepoznati nove tokove, ne pa – vsaj ne z vidika ciklične zgodovine – velike (nove) drame, razen seveda intimnih stisk. Migracija je ustvarjalni blagoslov za družbo, pa najsi prinaša roke, pamet ali obojega po malem. A tudi, če jih odnaša, sveta nikdar ni bilo povsem konec. V času globalizacije, globalščine in informacijskih tehnologij – ko je pogled, kako se živi na tujem, na dosegu klika – je nemara lažje kot kdaj prej pripraviti prtljago in vzeti usodo v svoje roke.

Zdaj ko se stara celina že vsaj štiri leta pogreza v krizo – finančno, ekonomsko, socialno, politično, moralno – jemljejo pot pod noge številni Evropejci, predvsem Mediteranci oziroma prebivalci z juga, ki v domačih Grčiji in Španiji pa v Italiji, na Portugalskem in Irskem ne vidijo več prihodnosti.

Ne le da se odpravljajo v ekonomsko bolj zdrave konce, kot je (še posebno na vzhodu demografsko podhranjena) Nemčija, ampak se ob Britaniji in skandinavskih državah krepijo tudi tokovi čez lužo: proti Braziliji, v Kanado, Avstralijo, celo na Kitajsko, v Indijo in še kam. V globalizaciji, ki je naš čas naglice, so in verjetno tudi bodo migracije mnogosmerne kot še nikoli in prav tako neustavljive, najsi politika misli tako ali drugače.

V Nemčiji niso prešteli toliko priseljencev že od leta 1996: po uradni statistiki jih je lani prišlo skoraj 960.000 oziroma petino več kot leto prej. Hkrati jih je približno 680.000 zapustilo državo, kar pomeni, da se je ta povečala za rekordnih 280.000 prebivalcev, rojenih na tujem. Po nekod je že mogoče opaziti, da je v primerjavi z letom 2010 za 90 odstotkov poskočilo število Grkov, Špancev pa za dobro polovico. Pa tudi evropskih v zhodnjakov, predvsem Madžarov in Poljakov, ni mogoče statistično puščati vnemar. Kot zanimivost: po poročilu Bundesbanke potrebuje 81,7-milijonska Nemčija, da bi zmogla ohranjati gospodarsko rast, okrog 200.000 prišlekov na leto. Najbolj se ozira za inženirji, informatiki in zdravniškim osebjem.

Ni dolgo tega, ko se je tudi sončna Španija ponašala z najhitreje rastočim gospodarstvom v Evropi z izjemno demografsko dinamiko: pritegnila je po milijon tujcev na leto. Zdaj se smer spreminja – veliko jih pride, a še več odide: od začetka leta se je za odhod odločilo 40.000 Špancev, kar je skoraj polovica več kot leto prej, in še 230.000 tujcev iz španskih koncev Pirenejev. Podobno se nekateri že sprašujejo o Evropi, civilizaciji »stabilnih demokracij in socialne varnosti, ki jim ni para«: Je še celina imigracije ali se spreminja v kontinent emigracije, mlade in izobražene? Bodo iz »trdnjave«, kakor se je drži manj čedna oznaka, pobegnili njeni »najboljši« vojščaki? In: ali jih bodo tuja okolja obravnavala enako, kakor se zdaj Evropa in vsaka njena država posebej neredko grobo vede do prenekaterih tujcev?